Puščava za Božič

Vedno sem puščavo bolj povezoval z Janezom Krstnikom ali pa Jezusovim postom in res bi bila najbrž primernejši kraj za preživljanje takih obdobij, kot pa za preživljanje Božiča. Vseeno je bil letošnji Božič nekaj zelo posebnega. Mislim, da se vam bodo dogodivščine, ki smo jih doživeli v tem času zdele zanimive.
Naša organizacija nam je okrog Božiča namenila dva prosta dneva, ki sta se potegnila naprej v vikend, tako da smo imeli prave male počitnice. Cimri so se odločili, da si želijo potovati v Aqabo, pristaniško mesto na jugu, kjer ima Jordanija nekaj kilometrov obale Rdečega morja. Tudi sam sem sklenil, da se jim pridružim, saj je vendarle za Božič najlepše biti z nekom, ki ti je blizu. Našli smo couchsurferja Yazza, ki nas je bil pripravljen gostiti in se odpravili na pot. Ko smo prispeli, smo se s taksijem odpeljali na revno obrobje mesta, kjer je živel naš couchsurfer. Živel je v majhnem, a prijetnem stanovanju in kot se je kmalu izkazalo, ne sam, temveč še z enim moškim, ki se nam je predstavil kot Jafar. Tisti dan je bil ravno slabe volje, ker mu je vlada "pobila" tri konje. Nismo točno razumeli, za kaj je šlo. Vseeno si je zelo želel, da bi nas kam odpeljal. Bodisi v puščavo bodisi na obalo, da bi se šli potapljat. Sam sem sicer zelo prosti temu, da se couchsurfing izkorišča za biznis, ampak dobro, tako ali tako smo želeli početi kaj turističnega. Za to popoldne smo se odločili, da gremo samo z masko malo pogledati pod morsko gladino. In res ima Rdeče morje zanimive živalce. Koral in tovrstnih rib prej še nisem nikoli videl, pa sem odplaval samo kakšnih 20 metrov od obale. Naše ogledovanje ni trajalo dolgo, ker je kljub toplemu morju veter naredil svoje in nas je hitro začelo zebsti. Vrnili smo se v avto, sproti obiskali še Jafarjevega prijatelja in nekoga drugega, ki je bil Jafarju dolžan denar za ovco in se nato vrnili domov. Tu je Jafar naznanil: "Večerja bo čez kakšno uro pri sosedih!" Sosedov sin se je namreč oženil in pri Beduinih je navada, da tri dni pred poročnim slavjem ženinova družina vsak dan povabi moške iz okolice v šotor na večerjo. Tako smo tudi mi trije moški pristali z beduini na večerji. Res so nas obilno pogostili. Na pladnju smo dobili tradicionalno jed mensaf: riž z arašidi, jagnjetina, palačinkasti kruh in neka jogurtova omaka. Vse skupaj pa se je samo z rokami. No pa še nekaj spada zraven. Hrano naznanijo z "ratatatata" streli z brzostrelko v zrak. Nas je kar vrglo pokonci, ko smo v šotoru čakali na hrano in jih nenadoma zaslišali, ampak Jafar je rekel, da to normalno, to je tradicija. "Saj ne streljajo v smeri proti mestu, ampak gor proti hribom." Aja in mogoče sem pozabil omeniti, da se je vse to dogajalo na božični večer. Da bi se malo umaknili od vsega novega, ki smo ga morali sprejemati, smo se po večerji sami (cimri) odpravili v mesto, na kozarček jordanskega vina. Mmm, to pa je bilo nekaj, po dveh mesecih spet srkniti en deci rujnega!

Na Božični dan sem vstal prvi, in šel v iskanje cerkve. Že prvi taksist je vedel, kje je, tako da sem bil tam že pol ure pred začetkom maše. Vse je bilo še zaprto, komaj sem našel nek vhod od zadaj. Pol ure sem sedel tam in ob desetih se nas je le nabralo kakšnih 35 - 40. Celotna maša je bila v arabščini, tako da nisem razumel ničesar razen dveh besed: masiah in hošana. Sijalo je sonce in bilo je okrog 18 °. In takorekoč sem bil na morju. V vsem tem kar nekako nisem mogel doživeti božičnega vzdušja.

Po maši so me že klicali cimri, kdaj pridem, čez eno uro se gre v puščavo! Čez 15 minut sem bil pri couchsurferju in kmalu na poti v puščavo. Tu se je avantura šele dobro začela. Kako, si lahko ogledate tukaj:

Jafar nas je prosil, če lahko skopljemo nekaj lukenj za drevesa v njegovi bodoči oazi, sam pa je tačas peljal dve Nizozemki na ogled puščave. Nazaj so prišli šele, ko smo mi skopali že 10 lukenj, pojedli, uživali ob sončnem zahodu, ki puščavo obarva v čudovite barve, zakurili in se začeli spraševati, ali nas bo Jafar kar pustil same čez noč ali bo kaj prišel. No, pa je prišel in prinesel še en velik lonec mensafa, ki smo ga pogreli na ognju. Ne vem zakaj so jedi z ognja vedno takooo dobre. Da se je vse skupaj pogrelo in da smo mi pojedli ter spili še nekaj čajčkov, smo potrebovali toliko časa, da smo se potem siti samo še zvalili v šotor in spali do jutra.

Kopanje lukenj

Jaferjeva bodoča oaza

Ob sončnem zahodu

Zjutraj smo posadili drevesa v tiste luknje, ki smo jih prejšnji večer izkopali, nato pa smo šli še mi na Jafarjevo turo po puščavi. S svojo toyoto je spet divjal kot norec, poskakoval čez sipine in vijugal po puščavskem pesku. Zraven pa še plesal ob muziki, vriskal in nasploh po mojem užival še bolj kot mi. Od samega potepa mi je najbolj v spominu ostalo nekaj malenkosti: kraj v puščavi, kjer ravna linija ločuje rdeči pesek od rumenega, bosa hoja po pesku, kamele in ponesrečen skok čez sipino, pri katerem je Keku tako butnila ob šipo, da je ta počila (na sliki) in stari beduinski vodnjaki.

Reklama za Jafar adventures (vse sledeče fotografije je posnel Yazz)

Mešanje rdečega in rumenega peska

Skupinska s kraljem puščave :)

Zadnje drevo je posajeno

Kamikaza Keku (samo poglejte kako je razbila steklo)

V teh treh dneh se je torej veliko zgodilo, veliko smo doživeli in marsikaj novega videli. Pa vseeno, če me sedaj vprašate bi božične dni raje preživel doma, v miru in dobri družbi, med ljudmi, ki so mi blizu. Kljub vsemu zunanjemu dogajanju, se me ti trije dnevi kje globlje niso kaj dosti dotaknili. Vsaj ne da bi vedel.

Kaj ostane?

Ko sem šel zadnjič, po dolgem času teč, me je med tekom nenadoma prešinilo: "Saj res, to sem jaz, rad se ukvarjam s športom." In ker je tek tudi dobra priložnost za premišljevanje, so se moje misli kar same razvijale naprej. "Kaj pravzaprav ostane, ko takole zamenjaš okolje in se znajdeš v povsem drugačnem svetu z drugimi možnostmi in priložnostmi, obkrožen z drugimi ljudmi in zaposlen z drugačnimi dejavnostmi? Zanimivo, ampak pridejo trenutki, ko moram samega sebe opomniti, kdo sploh sem, oz. kdo sem mislil da sem, preden sem prišel v Jordanijo. Še dobro, da obstajajo še globlje stvari v življenju kot samo interesi in dejavnosti, ker sicer bi se po dveh mesecih lahko že imel za popolnoma drugega človeka. Še nedolgo nazaj bi o sebi povedal, da sem študent, fant, ki se rad malo razmiga bodisi s tekom bodisi v bazenu ali v hribih, da me zanima tudi mednarodno prostovoljstvo, uživam pa ob prijetnih večerih s cimri in prijatelji pri nas v stanovanju, na čaju, še posebej če še kaj zapojemo. Torej šport, glasba, prijatelji, vera ...  Kaj pa sedaj? Sedaj, ko na vsak višji hrib v bližini vodi asfaltna prometna cesta, ko karta za bazen stane več kot 10 € za obisk, ko v moji družbi nihče ne igra kitare, pojemo pa samo Vse najboljše, ko večino časa porabim za poučevanje angleščine, pripravo nanj in čakanje na avtobusih. Ja, za pol leta sem se pač usmeril zgolj v eno od področij, tj. mednarodno prostovoljstvo, marsikaj drugega pa je ob tem odpadlo. In po svoje je zanimivo videti, koliko stvari, ki jih imam zelo za svoje, je zelo površinskih. Ali pa bolje tako, so deli mene, ki segajo globoko, ampak se bolj na površini lahko kaj hitro okrušijo. Primer: še vedno imam rad glasbo, ampak tukaj pač za prepevanje s prijatelji ni kaj dosti možnosti, si pa zato še vedno z veseljem zavrtim kakšno meni ljubo pesem in tako prebudim ta del sebe."

"Prav zanimiv uvid," si mislim sedaj, ko sem doma in delim svoja razglabljanja z vami. Je pa še nekaj, kar mi je ta izkušnja dala. Včeraj sem poslušal TED talk v katerem Melissa Fleming, zaposlena pri UNHCR prebere pesem, ki ji jo je poslal fant po imenu Hani, sirski begunec v Libanonu. V njej med drugim zapiše "I miss myself" Če že jaz razmišljam o tem, kako se moram včasih opomniti, kdo sploh sem ... Verjamem, da se pogreša.

TED talk:
https://www.ted.com/talks/melissa_fleming_let_s_help_refugees_thrive_not_just_survive?utm_source=yearinideas.ted.com&utm_medium=microsite&utm_campaign=yearinideas-2014#t-588104

Hanijeva pesem:
I miss
myself,
my friends,
times of reading novels or writing poems,
birds and tee in the morning.
My room, my books, myself,
and everything that was making me smile.
Oh, oh, I had so many dreams that were about to be realized.

Novosti

Preden vstopim v nov teden, naj na kratko povzamem novice iz prejšnjega tedna. Kar nekaj nepomembnih malenkosti se mi je zgodilo. Najprej: imam nov telefon. Anan mi je sporočil, da starega verjetno ne bo možno popraviti, vsaj ne za neko ugodno ceno. Tako sem v torek obletal vse mini trgovinice s telefoni in se na koncu odločil, da (še) nakup pametnega telefona prestavim na Slovenijo, v mojem žepu pa je pristala Nokia 105 (na sliki).

V sredo pa sem se opogumil in šel k frizerju (nimam slike). Gospod je razumel angleško, tako da sva se lahko zmenila: "Same stile, just shorter." No, ko je čez nekaj minut česal lase enkrat na eno stran, pa spet na drugo in tuhtal, kaj tukaj ne štima, je dodal: "Not your style, but beautiful." Ampak po pravici povedano ni kaj dosti zgrešil, Gregor se je po tem, ko me je videl odločil, da ga obišče tudi sam. Ko ga je naslednji dan frizer vprašal, od kod je, je odvrnil: "From Slovenia," frizer pa: "I have a friend from Slovenia!" Gregor se je začudil in vprašal, kako to, kdo to je. Odgovor: "He came to cut his hair yesterday!"

Poleg tega sem ta teden (v četrtek) prvič poučeval skupino odraslih v vasi Suf. Zelo prijetna izkušnja. Pravzaprav je bila to bolj kot učna ura družabni dogodek. Mislim, da so se kakšne 4 ženske zares prišle učit angleščino, ostali pa so prišli malo pogledat. Posebej posrečena je bila gospa Leyla. Kadarkoli sva jo z Nikolajem spodbudila, naj ponovi kakšno besedo ali kaj pove, se je samo na vsa usta smejala in v arabščini odgovarjala, da ne, da ne, angleško pa ne bo govorila in kaj vem kaj še vse, ko pa je moja arabščina ravno na takem nivoju kot njena angleščina. Vsekakor povsem drugačna izkušnja kot učenje otrok.

Še to lahko dodam, da sem v teh dneh preživel dva sproščena filmska večera in en krajši pohod. V spominu mi predvsem ostaja poljski prijatelj Radek, s katerim smo se družili na filmskih večerih pri Ani in njenih cimrah. Zelo posrečen je, ko s svojim poljskim naglasom prepeva Avsenikovo "Planica, Planica," da jezi Ano, ki ji gre ta pesem strašno na živce. Nato pa zaključi: "Aaa daj Slovenče!"
No jutri pa vstopimo v nov teden, ta bo malo krajši, ker smo od srede do sobote prosti!

Srečno, se javim še letos! Upam ...

Pa napišimo nekaj o ...

... beguncih
 V soboto zvečer sem si ogledal še en film na temo Sirije. Tokrat precej manj krvav in brezizhoden, pa vendar globok in sporočilen, predvsem pa bližje nam Evropejcem. Dokumentarec z naslovom On the bride's side (Io sto con la sposa) je nastal v Italijansko - Arabski navezi, govori pa o beguncih iz Sirije, ki prek Italije skušajo doseči bolj severne dežele (v tem filmu Švedsko). Mojstrstvo tega filma pa je, da predstavi tako globoke osebne zgodbe manjše skupine beguncev kot tudi tragično situacijo Sirskih beguncev na splošno. In vse to zelo osebno, mestoma humorno in tako spontano, domače, kot bi bili ti begunci tvoji prijatelji, s katerimi delaš eno prepovedano stvar in se po svoje bojiš, da te ne bodo dobili, po drugi strani pa si vznemirjen, ker si vendarle v dobri družbi in če enega dobijo, bodo pač vsi skupaj v godlji. Kako jim je v filmu to uspelo? Režiser in ekipa so se odločili, da sami prepeljejo skupino šestih beguncev iz Italije do Malmöja na Švedskem. In seveda Italjani ne bi bili Italjani (da uvedemo malo stereotipov), če ne bi zadeve še dodatno zasolili s tem, da so si za krinko izbrali poročni "konvoj", češ, "Kdo pa bi na cesti ustavil ženina in nevesto ter svate." Sredi Nemčije ali danske, nabasane v avtomobile z Italjansko registracijo? No, meni bi se to zdelo še bolj sumljivo, ampak izgleda, da je bil plan dober, ker na koncu filma vsi uspešno prispejo na Švedsko. Vmes pa smo priča tako njihovim smešnim trenutkom kot tudi globokim osebnim izpovedim o tem, kaj so doživeli, da so sploh prišli do Italije, kakšne so njihove želje, kako so živeli prej, kaj pogrešajo ... In s tem se gledalcu zelo približajo.
Vsaj sam lahko rečem, da je ta film še bolj spremenil moj pogled na to, kdo sploh so begunci. To zagotovo niso samo ubogi razcapani otroci, ki bosi tekajo med šotori ogromnega taborišča in njihove v rute ovite mame, ki v kamero tarnajo, koga vse so jim doma pobili. Pa tudi ne samo neizobraženi, izgubljeni posamezniki, ki iščejo svoj kruh v tujini. Ne, to so tudi izobraženci, zdravniki, študentje, umetniki, mladostniki, športniki in drugi, ki pač nimajo izbire, da bi ostali doma. In večina, kakih 80 % jih ne prebeži čez mejo ilegalno. Kot begunci potem ostajajo v tuji državi, ker vize ali državljanstva za toliko časa ne bi dobili. Imajo skratka samo dve izbiri: ali ostanejo v taborišču, dajo vse svoje ambicije, svoje znanje, svoje interese, skratka to kar so in kar želijo postati, malo na stran in odvisni od pomoči čakajo, da se bo kaj spremenilo (v Siriiji!? Koliko časa še?) ali pa se nekje na obali sredozemskega morja zbašejo v čolnič in se podajo nekam v Evropo, kjer verjamejo, da bodo lahko naprej gradili svojo življenjsko pot. Če pogledam čisto racionalno, bi sam gotovo raje izbral drugo varianto. Možnost, da bi nekje v Jordaniji ali Libanonu ali Turčiji dobili stanovanje in službo, da bi si lahko ustvaril neko spodobno življenje je po mojem zelo majhna. Aja, mogoče sem pozabil omeniti dejstvo, da je do danes registriranih že več kot 3 000 000 sirskih beguncev. Od tega jih je v Libanonu in Turčiji povsod po več kot 1 000 000, v Jordaniji pa več kot 600 000. Kje boš potem tu dobil službo.

No, da se vrnem nazaj na film. Film se sicer s srečnim prihodom na Švedsko zaključi, ampak sledijo napisi v kateirh izvemo, da je to šele začetek poti. Nekateri od skupine se morajo vrniti v Italijo, drugi res dobijo status begunca, skratka poti se razhajajo in pademo nazaj v (krutejšo) realnost. Ampak kar je bilo še posej dragoceno je bila prisotnost nekaterih članov ekipe na projekciji. In Italijanskega ambasadorja. Eno prvih vprašanj iz publike je bilo, če jih ni nič strah kazati dokaze o tem, kako so pravzaprav kršili zakon in pomagali beguncem, jih pravzaprav transportirali v drugo državo. No, to je že drugo izhodišče za razmislek, o tem kaj je legalno in kaj je legitimno, kdaj je prav, da kršimo zakon. Evropa se namreč s svojim sprejemanjem beguncev ne more ravno pohvaliti. Ko sem malo brskal po spletu sem naletel na podatke, da smo sprejeli le okrog 12 000 beguncev. Ne vem točno, kako poteka ta politika, ampak kakorkoli že, smo daaaaaleč za npr. Libanonom in Jordanijo, ki tudi nista neki ogramni državi, da bi lahko sprejemali na stotisoče beguncev. In tako ni čudno, da se v očeh publike ekipa dokumentarca On the bride's side zdi ekipa junakov. In kot pravi eden izmed njih: "Izgleda, da ljudje sprejemajo naše dejanje, glede na to, da nas je na projekcijo v Ammanu povabilo Italjansko veleposlaništvo."

Predbožična zabava

Ker veliko prostovoljcev tu pogreša predbožično vzdušje, so punce včeraj organizirale božično zabavo. Vsak naj bi prinesel kaj za pod zob, natančneje kakšno tradicionalno jed, ki jo v njegovi državi jedo za božič. Slovenci smo se izkazali s potico po receptu (stare)mame Mete (hvala mama!).

Malo je razpadala, ampak okus je bil pa odličen! 

Madaba in gora Nebo

Danes smo imeli vsi prostovoljci prost dan, tako da smo skočili v Madabo, mesto kakšnih 40 km južno od Ammana. Mesto je znano po številnih bizantinskih cerkvicah, oz. njihovih ruševinah, kjer pozornost še posebej pritegnejo ohranjeni mozaiki. Tako smo si npr. ogledali najstarejši zemljevid Jeruzalema in okolice, mozaik ki je na ogled v majhni cerkvici, ki jo danes uporabljajo grkokatoliki. Mesto je nasploh nekaj posebnega tudi zato, ker je še danes 1/3 prebivalstva v njem kristjanov. Tako smo lahko v mestu začutili božični utrip - smreka na trgu, jaslice pred cerkvijo in številne trgovinice, ki v tem času prodajajo božično šaro.
Ko smo sklenili en velik krog po Madabi, smo se s taksiji odpeljali še do gore Nebo, kakšnih 7 km stran. O tej vzpetini naj bi pisalo že v svetem pismu: "In GOSPOD je tisti dan govoril Mojzesu in rekel: »Pojdi na pogorje Abarím, na goro Nebo, ki je v moábski deželi nasproti Jerihi, in poglej kánaansko deželo, ki jo dajem v last Izraelovim sinovom! Potem umri na gori, na katero pojdeš, in se pridruži svojim ljudem [...] Kajti videl boš pred seboj deželo, vanjo pa ne boš stopil, v deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom.« in "Mojzes je šel z Moábskih planjav na goro Nebo, na vrh Pisge, ki je nasproti Jerihi. In GOSPOD mu je pokazal vso deželo: Gileád do Dana, ves Neftáli, Efrájimovo in Manásejevo deželo, vso Judovo deželo do Zahodnega morja, Negeb in jordansko pokrajino, dolino palmovega mesta Jerihe do Coarja. In GOSPOD mu je rekel: »To je dežela, za katero sem prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem rekel: ›Tvojemu zarodu jo dam.‹ Dal sem ti, da jo na svoje oči vidiš, vanjo pa ne pojdeš. In tam v moábski deželi je Mojzes, služabnik GOSPODOV, po GOSPODOVEM ukazu umrl."
Tako smo se tudi mi, kot pred davnimi časi Mojzes, zazrli v pokrajino naokrog...

Razgled z zvonika cerkve Janeza Krstnika (spodaj je viden vrh božičnega drevesca, ki se kot minaret dviguje v nebo)

Razgled z gore Nebo

The Return to Homs (Vrnitev v Homs)

Ravnokar sem se vrnil z ogleda najbolj groznega filma, kar sem jih videl v življenju. Zakaj? Ker to ni bil film, ampak resničnost. Prav tako se mi zdi, da si še nikoli v življenju nisem tako od blizu ogledal vojnih grozot kot smo jim priča v tem filmu. Na Imdb najdemo kratek opis dokumentarca, ki sporoča naslednje: "Vpogled za barikade obleganega mesta Homs, kjer se 19-letni Basset in njegovi tovariši iz skupine upornikov rušijo kot zgradbe okoli njih." In to je natanko to, kar lahko vidimo. Gledalec filma je postavljen v skupino upornikov in z njimi preživi 90 minut. Opazuje, kako mladostna navdušenost nad spremembami in svobodo ter navijaško protestiranje pod dimom in streli postopoma prerašča v oborožen spopad. Opazuje, kako mesto postopoma postaja kup ruševin, kjer se je mogoče gibati le še skozi opustošena stanovanja s prebitimi stenami, katerih luknje služijo bodisi kot prehodi bodisi kot strelne line. Opazuje, kako upornike enega za drugim tovorijo na kavče, ki služijo kot bolniška in operacijska miza hkrati. Opazuje, kako je videti v resnici, ko nekoga pokosi strel. V filmih ljudje umirajo drugače. Po svoje ne vem, zakaj sem sploh šel gledat ta film. In kaj naj si mislim? Je vredno uro in pol gledati tako žalost. In kaj mi preostane, ko sedaj sedim na postelji in se spravljam spat? Tolikokrat kot so v tem filmu omenili Boga, ga po mojem ne omenimo pri velikonočni vigiliji...

Izlet presenečenja in nova cimra

Kaj je torej novega? Ja, nekaj pa je no :) Sreda je bil zanimiv dan. Zjutraj sem bil zmenjen s patrom Al-om za en pogovor. Še pred pogovorom spoznam še tretjega patra, ki živi v jezuitskem centru. Malo se predstaviva drug drugemu, nato pa reče: "Danes gremo na izlet, mislim, da imamo še nekaj prostih sedežev, greš z nami?" "Hm, ob petih imamo sestanek, sicer pa lahko." "Nazaj bomo do štirih." "Prav, potem pa z veseljem, kam pa gremo?!" "To je pa skrivnost." (prevod iz angleščine) No tako smo se okrog desetih nabasali v minibus in smo šli. Sodelavci centra in jaz, ki sem se po slučaju (?) znašel tam. Vozili smo se kakšno uro, naša skrivnostna destinacija pa so bile ruševine starih krščanskih cerkvic blizu mesta Mafraq. V vasi, kjer se ruševine nahajajo, nas je pričakala skoraj cela vaška skupnost. Vzeli smo vodičko v minibus in se odpeljali še 500 m naprej direktno do ruševin. Hoditi nismo mogli, ker je preveč mraz (beri 15° C in malo vetra). Kljub temu, da smo videli le del mozaičnih tal in nekaj porušenih zidov, je bil ogled zanimiv in z razlago si je bilo nekako moč predstavljati kaj je bilo kje. Tik poleg cerkve, ki jo mimogrede datirajo v 3. stoletje, je bila v tleh še jama, za katero predvidevajo, da so jo kristjani uporabljali za svoje obrede okrog leta 70 po Kr., torej po tem, ko so bili pregnani iz Jeruzalema in so se zatekli v te kraje. Vsaj tako so nam razložili. Vsekakor zanimivo. Poleg teh starodavnih zanimivosti me je navdušila tudi gostoljubnost prebivalcev. Že na samih ruševinah so nam postregli s kavo. Prvič sem poskusil nepraženo. Zanimivo, nikoli si nisem predstavljal, da kdo pije kavo, ki je rumenkaste barve. Potem niso hoteli nobenega denarja. So rekli, da sedaj šele izkopavajo in da to mesto še ni postalo turistično in da bodo računali potem, ko bodo vse skupaj malo bolj uredili. Potem pa so nas peljali še do mestne hiše, kjer smo dobili kolačke in sok. Kar tako. Res, take gostoljubnosti še nisem doživel odkar sem v Jordaniji.

Poleg tega pa imamo od predvčerajšnjim v stanovanju nova cimra! Estonca Gertho in Nikolaia, poročen par moje starosti. Skupaj z nami še vedno živita tudi Khaleed in Mohamed, ki si še nista uspela najti novega stanovanja. Spita v dnevni na tleh. V stanovanju nas je sedaj torej vsega skupaj 8, ampak recimo, da se za enkrat gneče še ne občuti. Bomo videli kako bo. Jutri pa začnemo z večdnevnim "on arrival" treningom. Če povem po pravici, se mi malo ne ljubi, ampak saj najbrž bo zabavno. Toliko, sedaj pa moram spat.

Prilagajanje ali širši pogled na to, kar sem napisal včeraj

Ugotavljam, da se malo težje prilagajam na razmere tu, kot pa se mi je zdelo še včeraj. Npr. še vedno sem zelo obremenjen s časom. Čeprav vem, da bo avtobus odpeljal šele med pol deveto in deveto, sem zjutraj kar živčen, ker smo načeloma zmenjeni, da se na postaji dobivamo ob osmih (in potem vsaj pol ure čakamo na avtobusu, da se napolni). Pa ko pridemo v pisarno v vasi, se mi vedno mudi v učilnico, težko tam sedim in pijem čaj, ki ga vedno postrežejo, čeprav vem, da pri njih pač tako gre. Otroci pač malo čakajo, pa še vedno jih pride kakšna tretjina kasneje kot midva z Gregorjem. Potem se pa v sebi jezim nanj, ker on pač ne hiti in se lepo počasi obrača. Prav tako se jezim na cimra Belala, ker naj bi jutri dobili še dva nova cimra (kot že rečeno dva Estonca, druga dva cimra, ki sta sedaj v stanovanju, pa naj bi šla ven, a je očitno, da sama nista pričakovala, da se bodo tako hitro našli novi cimri, in da jutri nikakor ne nameravata oditi). Belal pravi, "don't worry," mene pa zanima, kakšen je sedaj načrt, kaj bomo naredili, kam bomo dali koga itd. Čeprav vem, da tako pač tu je. Tudi ko sva prišla midva z Gregorjem, so cimri najprej imeli posvet, kdo se bo sedaj izselil iz ene sobe k drugemu, da bo ena soba prosta za naju. Baje so mislili, da sploh ne bova prišla, ker so se nekaj čudno dogovorili s koordinatorko. Ravno sprejeta se takrat res nisva počutila in nekako nočem, da bi se to zgodilo tudi Estoncema, ampak kot kaže bosta tudi onadva na ta način začela spoznavati arabsko kulturo, kjer hitre spremembe zagotovo niso priljubljena zadeva. To so nama povedali oni sami tisti, prvi dan ko sva prišla in kaže, da je res tako. Poleg tega bi jaz hotel, da če se kaj pokvari je to naslednji dan zrihtano in da če nekdo obljubi, da mi bo nesel popravit telefon to stori v enem tednu ali pa mi ga vrne in reče "Oprosti, nimam časa, nesi ga sam popravit," ne pa da ga ima 3 tedne doma in ves čas obljublja, da bo že on zrihtal. Ampak tako tukaj je in gotovo ima to tudi svoje pozitivne plati, samo biti moram odprt, da jih vidim. Podobno je bilo s hrano. Nekaj časa me je strašno jezilo, da so vsi po vrsti brez vprašanja jedli stvari, ki sem si jih jaz sam kupil. In to kljub temu, da mi je načeloma ideja deljenja zelo blizu. Potem pa sem nekajkrat malo šel čez sebe in si tudi sam postregel z njihovo hrano. Zdaj ko grem v trgovino, vedno pomislim tudi na druge, npr. tako, da namesto dveh jogurtov kupim štiri in pričakujem, da dva podarim. No ja, nikakor pa nisem popoln, čokoladice imam še vedno v svoji omari :D

Zapleti ali arabski vsakdan?

Pri nas se kar dogaja. Tokrat je pestro že v samem stanovanju, niti ven ni treba iti. No, pa tudi zunaj sem danes doživel nekaj posebnega: obisk policijske postaje. Ne, ne, nič ga nisem lomil, brez skrbi, samo v roku enega meseca se moramo mi tujci zglasiti na najbližji policijski postaji, da nam podaljšajo vizo. Tako sva včeraj z Gregorjem prosila Belala, naj pokliče lastnika stanovanja, da bo vnesel svoje podatke v formular o najinem bivališču in se spodaj podpisal. Pa je podatke izpolnil kar Belal sam: "It's Jordan, dude!" Za naslov stanovanja je napisal kar "7. krožišče, pri avtošoli" in rekel, da je to dovolj. No danes zjutraj je vseeno dodal, da naj, če bodo na policiji kaj spraševali, kdo je to podpisal, poveva, da je to fant, ki najema stanovanje, da lastnik je pa že zelo star gospod in ni mogel priti k nam. V redu, zjutraj sva samo dopisala ime ulice, ki sva jo prebrala na tabli in jo mahnila iskat policijsko postajo. S pomočjo policistov samih sva presenetljivo hitro našla policijsko postajo in vstopila. Prijazen gospod naju je usmeril do prave pisarne, tam pa sva stopila do prvega policista za pultom. Najprej je gledal v prazno, kot da nikogar ni pred njim, nato leno pomignil, naj mu že povem, kaj hočem. Pokazal sem mu potni list, vizo in formular o bivališču, on pa je začel razlagati nekaj v arabščini. "Excuse me, do you speak English?" "LA!" kar pomeni NE! Dobro, se je pa gospod potrudil in pokazal, nekaj iz česar sem razbral, da morava nekje drugje dati prstne odtise. Na moj zbegan pogled, ki je izražal vprašanje "Kje?" je samo zaokrožil z roko. Nekam okrog torej... K sreči je bil v pisarni tudi nek drug tujec, ki je znal angleško in naju je usmeril v drugo pisarno, ki pa ni bila v isti zgradbi, ampak si moral ven, potem do prvega križišča in desno, pa še enkrat desno in nazaj, tako da si praktično prišel za isto stavbo iz druge strani, povsem naokrog. No, tudi tukaj so naju usmerili v "pisarno". Ta je bila šele zanimiva. Vanjo si vstopil od zunaj, pravzaprav je izgledalo, kot da v tistem kotu poleg glavnega vhoda ni ničesar. Prostor je bil pa res, kot bi ga videl v kakem filmu. Ena stara zgonjena miza, za katero je sedel policist in ena miza, vsa popackana od črne tempere. Na slednji je bil na robu nalepljen 30x20 cm kartonček, namazan s tempero, katere tuba je odprta ležala zraven. Poleg kartončka pa le še neka železna naprava za prižemanje lista, na katerega je bilo potrebno odtisniti svoje prste :D Sicer je bila soba čisto prazna, temna, in v desnem kotu so ravno nekaj zidali - mislim, da modernejši kamniti pult. Stena pa popleskana s tistimi starimi vzorci, ki so jih včasih navaljali na omet. No, pa sem se le spet malo zavedel, da nisem v Evropi, na kar lahko v luksuzu, ki ga sicer ponuja Amman kar malo pozabiš. Policist je bil prijazen in z njegovim "cahnom" sva lahko podaljšala najini vizi v prvi pisarni.

Kaj pa se dogaja pri nas v stanovanju. Vse crkuje, vsaj tako se zdi :) Zjutraj smo se zavedli, da smo spet brez vode. Tokrat je nismo mogli porabiti, saj je šele ponedeljek, torej je nekaj drugega. Belala ni bilo doma, tako da ni preostalo drugega kot prilagajanje in potrpežljivost. Poleg tega je proti popoldnevu še zmanjkalo plina v kuhinji. Še kaj? Ja, Belal se je z našo koordinatorko zmenil, da lahko k nam sprejmemo še dva Estonca, ki tudi prideta na EVS. Druga dva cimra sta namreč jamrala, da se bosta preselila, ker jima je stanovanje predaleč od faksa in ne vem kaj še vse. Belal je to resno vzel in začel iskati nove cimre ter jih nepričakovano hitro tudi našel. V sredo naj bi prišla, ubogima cimroma pa seveda ni nič jasno. Že tako pravijo, da se Arabci bolj počasi prilagajajo na spremembe in da pogosto veliko govorijo, spremenijo pa bolj malo oz. bolj počasi (to so nama rekli Arabci sami). No, meni še sedaj ni čisto jasno, kaj bo sedaj s tema ubogima Estoncema in ne vem, če je to jasno Belalu. Saj nekaj bomo že, samo se mi pa malo smilita, ko bosta prišla in ugotovila, da pravzaprav njuna soba (še) ni prazna in da bo treba nekaj pokombinirati. Sicer Belal pravi, da bo skušal najti drugo stanovanje za naša dosedanja cimra, ampak v dveh dneh dvomim, da mu bo uspelo. Bomo videli kaj se bo izcimilo iz tega. Vseeno imamo še 2 kavča v dnevni sobi... No, danes najbrž ni bilo časa reševati še tega vprašanja, ko pa smo imeli toliko dela z vodo. Belal je poklical lastnika stanovanj in kar naenkrat prišel do naju: "Guys please, could you go out, somewhere around ..." Kakorkoli, izkazalo se je, da lastnik sploh ne ve, da sva midva tu in da bi bilo bolje, če naju ne vidi, ker bo sicer lahko kaj kompliciral. Najboljša je bila Belalova mama, ko se nama je v smehu in polomljeni angleščini opravičevala: "Excus-e me," medtem ko sva se obuvala, da čimprej pobegneva pred lastnikom.

No, tako je pri nas. Meni je zabavno. Samo vodo bi pa lahko zrihtali. Baje je šla neka pumpa in jo bo jutri prišel nekdo popravit.

Zanimive malenkosti

Že nekaj časa razmišljam o tem, da bi vas seznanil z nekaj malenkostmi, ki so tu v Jordaniji nekoliko drugačne kot sem jih vajen iz Slovenije. Saj ne da bi šlo za kakšne velike razlike in še za te sem se moral precej potruditi, da sem jih opazil. Pa vendar se bodo komu morda zdele zanimive. Gre pa za malenkosti, ki so del mojega vsakdana v našem stanovanju. Vpogled v rutino torej, ker trenutno nimam česa bolj pametnega, kar bi vam povedal.

Grelec za vodo. Ko ga vključiš in se tuširaš, po nekaj časa zaslišiš zvok podoben tistemu v grelcu za vodo za čaj.

Zaloga pitne vode.

Kruh

Žakelj sladkorja.

Plinski grelec

In namesto wc-papirja ... "pištolca" :)

Ironija

Danes zjutraj odprem pipo, da bi si umil obraz, a zaslišim samo šumenje. "Ne že spet!" Kot že prejšnji teden smo tudi tokrat predčasno izpraznili cisterno z našo zalogo vode. Vodo nam bodo spet natočili šele čez noč, danes si lahko pomagamo samo z nekaj vode iz plastenk. Tako to gre tukaj, kjer vode ni na pretek kot v Sloveniji. Vsako stanovanje ima svojo cisterno, ki jo polnijo enkrat tedensko. Če (se) preveč pereš, se ti potem zgodi to, kar se je nam. Ampak kar dela stvar nekoliko ironično, pa je vreme. Danes že cel dan lije. Voda v potokih teče po cestah (saj ne da bi šlo res za ogromno količine padavin, ampak tu ni odtočnih jaškov na vsakih nekaj metrov), tako da je nemogoče kam priti, brez da bi si dodobra umil noge. In avtomobili prav plujejo po vodi. Ko sedim v stanovanju oblečen kot medved (zunaj je 9° C, mi pa imamo samo en plinski grelec), se počutim približno tako kot takrat, ko pri nas močno sneži in je promet nemogoč, tako da je najbolje, če ostaneš doma zavit v nekaj toplega in piješ čaj. No, tega si tu nisem naredil, ker kot že veste, nimamo vode.

To spodaj sta sliki iz naše male uličice. Nekako pa velja pravilo: Majhne ulice, majhni potoki, velike ulice, veliki potoki.

Kako na pločnik?

Aha, na koncu ulice bo šlo.

Zjutraj zgodaj sem vstal, stvari u ruzak zmetal in jo mahnil direktno v Ajloun (Ažlun)

Prvič odkar smo tukaj smo šli na pohod. Naj slike povedo več.

Razgled z Ajlounske utrdbe

Skupinska na vrhu utrdbe (okrog 1100 m.n.v.)

Falafel v grajski kuhinji

Jordanski vinograd

Vedrili smo pri policistu. Postregel nas je tudi s čajem :)

Razgled na Palestino

Še en dogodek se me je precej dotaknil. Pa saj morda ni bil tako pomenljiv, kot sem ga občutil jaz, ampak nenazadnje, kaj pa je ta blog kot pa beleženje mojega doživljanja. Včeraj zvečer sem se dobil z Ananom in njegovima bratrancema. Brez plana, štirje fantje in popolnoma nova Toyota z registrsko Saudske Arabije. Kam bi šli? Anan je bil bil lačen, rešitev: McDonalds. Kljub modrovanju o tem, kako nezdrava je ta hrana in kako poredko si jo privoščimo, smo z užitkom pojedli vsak svoje. Kaj pa sedaj? Bratranec ima idejo - gremo na hrib od koder se vidi Palestina. Ob poslušanju glasbe in gledanju videospotov (ja, gosposki avto premore pravo malo televizijo) po kakšnih petnajstih minutah dospemo na griček. Res je, v daljavi se onkraj Mrtvega morja svetlikajo luči Palestine. Eden od bratrancev mi začne razlagati, da so oni vsi Palestinci, njihova družina izhaja iz Jeruzalema, ampak je za zanje nemogoče, da bi šli kdaj tja. Šele tedaj pomislim, da morda ne gre le za lep razgled, kot sem sprva mislil...

Poseben dan v vasi Souf

Ja, nisem pozabil na svojo obljubo in že pišem o dogajanju in doživljanju torkovega obiska vasi Souf. Torej, zakaj je bil ta dan nekaj posebnega? Najprej že zato, ker sem po treh predhodnih obiskih, ko smo ure vodili v parih ali celo v trojkah, tokrat moral vso zadevo izpeljati sam. Gregor se je zjutraj počutil slabo in je raje ostal doma. Na veliko se mi je opravičeval in se sekiral, kako mi bo šlo, meni pa je bilo iti tja sam pravzaprav v izziv. Potem pa so dan naredili poseben še številni dogodki. No, pa začnimo.

Na avtobusno postajo v Ammanu sem prispel kot vedno malo pred osmo. Po navadi nas avtobusek že čaka na mestu, od koder vozijo v Jerash, vendar pa tokrat tam avtobuska ni bilo. Čakal sem deset minut, pa še naslednjih deset in čez pet minut je gospod z druge strani postaje zaklical: "Jerash, Jerash!" Bil sem malo presenečen, da odhajamo od tam, ampak nič zato in sem vstopil na avtobus. Navadno je potrebno na avtobusu čakati kakšne pol ure, da se povsem napolni, šele potem se odpeljemo, kamor pač gremo. No tokrat so zgleda čakali mene ;), avtobuse je bil že poln in ob 8.15 smo že krenili na pot. To se še ni zgodilo kot se še ni zgodilo, da bi bil na postaji v Jerashu že ob devetih (naše ure se namreč začnejo najbolj zgodaj ob 10.15). Tako sem si na postaji vzel kavo, narejeno po Jordanskem receptu (polovica močno popraženih zrn kave, polovica blago popraženih zrn kave in kardamom), se usedel na klopco in čakal. Lepo počasi sem popil kavo, nato pa poklical v camp, da sem že prispel na postajo in mi lahko pošljejo šoferja, kot vedno.

V Souf-u sem bil torej kakšne pol ure pred začetkom ure. Najprej sem malo odgovarjal na vprašanja kje so drugi, nato pa me je gospa, katere ime vedno pozabim, povabila naj grem z njo v razred in naj bom poleg, da vidim kako ona dela s šibkimi učenci. Prvi plus tega, da sem bil sam! Bolj sem lahko stopil v kontakt z ljudmi, saj so videli, da sem sam in so me kar začeli ogovarjati. Gospa mi je mimogrede, ko sta njena dva učenca delala vsak svoje naloge, omenila, da je študirala specialno pedagogiko, sedaj pa dela z otroci, ki imajo učne težave. Da ne bi samo opazoval, kako se drugi učijo, so oni mene naučili, kako se po arabsko napiše moje ime. كرشتف Nekako tako, pa nisem siguren, da sem sedaj to prav napisal. Tako je čas do prve ure hitro minil, pa tudi ura je potekala pa načrtih. V tej prvi skupini so fantje stari od 10 - 14 let, ki jim gre angleščina dobro, sem hodijo samo, da se naučijo še kaj več, sicer pa večinoma razumejo, kaj jim govoriš in poznajo že veliko besed. Pa tudi pridni so zelo.

No druga skupina pa je precej drugačna. Fantje tam so vsi starejši, gotovo so vsi stari vsaj 13, ampak jim gre angleščina veliko težje z jezika. Pravzaprav samo eden od njih, Anas kaj razume in preko njega potem poteka vsa komunikacija. Za te fante sem torej imel pripravljeno drugačno uro z več igricami in preprostejšimi temami. Najprej smo ponovili številke... Pravzaprav ne, najprej je gospa specialna pedagoginja razčistila z njimi, kako se lepo obnašamo. Nisem čisto razumel kje so ga polomili, ampak kot je rekla gospa so govorili "sexy words, very bad words." Nato smo ponovili številke, ki so jih dobro poznali, tudi do 1000 in se šli ven eno igro s številkami. Ko smo se vrnili nazaj sem želel številke nadgraditi z uro. Malo sem jih povprašal in videl, da jim ura res ne gre preveč dobro od rok, nato pa jim začel risati ure in razlagati, kaj je to quarter past, half past, quarter to itd. Nakar Anas vstane: "I go!" in gre ven, za njim pa še trije drugi, tako da sta v učilnici obsedela le še dva. "OK, očitno sem ga nekje polomil, a res ne bi smel čisto nič razlagati, bi se morali vse naučiti skozi igre in dejavnosti..." Za njimi sta šla ga. specialna pedagoginja in še nek starejši fant, ki je bil z nami v razredu kar tako, ker ga je zanimalo. Spregovorila sta nekaj besed s fanti in ti so se, hvala Bogu vrnili, "OK, I stay." Torej, dovolj razlage in smo šli rajši na vajo - na tleh sem naredil uro, jim govoril čas, oni pa so morali postavljati kazalce. To je šlo čez. Potem pa sem jih hotel naučiti še dele dneva (morning, afternoon ...). Začnem to razlagati in naletim na neodobravanje, kakršnega ne bi nikoli pričakoval: "We don't want this, teach us past simple!" Kaj!? Kdo se želi učiti slovnico in v nedogled delati vaje iz angleških časov? Nič mi ni bilo jasno, ampak dobro, začeli smo z glagolom biti (was/were, vprašalni stavki, nikalni stavki), naredili nekaj vaj in ura je bila mimo. "Next time more exams!" "Kaj, hočejo pisati test? Ne, to pa res ne more biti..." Nekako smo prišli do tega, da želijo naslednjič še več primerov past simpla (more examples). Sprašujem se, od kod tako navdušenje. Želijo morda biti enaki kot prva skupina, s katero smo delali past simple? Ali pa jih v šoli res toliko "matrajo" s slovnico, da si želijo dodatne razlage, da bodo dobro odpisali test. Ali pa nočejo biti otročji in se igrati nekih igric, ampak se učiti "zaresno" snov. Ne vem, ampak nekaj pa vem zagotovo, prihodnjič delamo past simple, in če pravilni glagoli ne bodo dovolj, gremo pa na nepravilne. Dobro bi bilo spoznati učitelja teh fantov, da bi nam malo povedal, kaj se učijo v šoli in kaj morajo znati. Sicer razumem, da ne bodo motivirani za učenje angleščine kar tako, ker bi se je radi naučili. Fino bi bilo, da bi jim naše ure kaj koristile v šoli. Bomo videli... Za enkrat se čudim.

Mrtvo morje, življenje v nas

Ta krajša objava bo bolj poročilo o tem, kaj se mi je dogajalo odkar sem se zadnjič javil tu na blogu. Na zalogi imam še nekaj več o mojem delu v begunskih vaseh, ampak za to si nameravam vzeti malo več časa, upam da jutri. Za danes pa tole:

Nam tuj pogled na to, kaj pomeni spodobna kopalna oprava.

Prejšnji petek smo jo mahnili do mrtvega morja, ki je samo kakšno uro od tod. Plaža sicer ni bila ravno to, kar sem pričakoval, precej je bila namreč zasvinjana, poleg tega pa smo si jo delili še z roji sitnih muh. Precej drugače kot bi si predstavljal po sliki iz kakšnega turističnega vodiča. No, je pa res, da smo si izbrali poceni javno plažo. Vstopnina tu je znašala "samo" skoraj 14 €. Za lepo hotelsko plažo z bazenom bi jih najbrž odšteli najmanj 40. Vseeno pa je bilo "lebdenje" v Mrtvem morju pravo doživetje. Voda je res zanimivo gosta, kot bi bila olje. Tak je tudi občutek, ko si z njo "naoljen". Ko želiš zaplavati na trebuhu, ti noge kar odnese navzgor in komaj jih spraviš pod vodo, da ti lahko služijo za plavanje. Res, poseben občutek, ki ga prej nisem doživel. Izlet do Mrtvega morja je še popestrilo naše spoznavanje zanimivega gospoda, našega sopotnika na avtobusu. Na obalo je prišel s svojo kitaro, in ko smo čakali avtobus za nazaj, je sedel z nami na zidku in igral. Prijateljica iz Avstrije mu je rekla, naj zaigra kakšno, ki jo znamo, da bomo lahko peli zraven in predlagala Country road. Ko sem to pel sem se počutil kot na kakšni srednješolski ekskurziji, kjer na poti domov pojemo Sivo pot, skratka domače. Gospoda smo tudi vprašali, če je glasbenik in povedal je, da je in da sicer živi v Berlinu, sedaj pa v Ammanu skupaj z lokalnimi umetniki pripravlja glasbeni projekt. Povabil nas je, naj pridemo naslednji dan poslušat njihovo odprto vajo. Res smo izkoristili priložnost za večer ob živi glasbi. Sam sem zelo užival. Pesem, ki so jo vadili tisto uro, ko smo bili tam, je bila neka stara arabska pesem (mislim da iz 70-tih), ki pa so jo igrali z bobni vseh sort, klasično kitaro, električno kitaro in nekim njihovim tradicionalnim brenkalom, katerega ime sem pozabil. Bili so mojstri, tako da jih je bilo užitek poslušati. Če kdo od vas rad odkriva orientalske melodije, naj si le posluša pesem, ki so jo vadili: Šiki šiki baba.

Tako je hitro minil vikend, potem pa je bilo vendarle treba kaj tudi narediti. V nedeljo, ponedeljek in torek naj bi šli vsak dan v begunske vasi. V ponedeljek se je izkazalo, da imava sedaj z Gregorjem kar dve skupini fantov, ki se želijo učiti angleščine, čeprav nama tega ni nihče povedal. Tako sva z eno skupino na hitro nekaj "zimprovizirala". Prav tako nam do zadnjega nihče ni povedal, da fantov za ponedeljkovo športno skupino ne bo. To smo izvedeli, ko smo bili že na avtobusni postaji, tako da sva se z Gregorjem odločila, da si greva namesto ure športa pogledat slavne ruševine iz rimskih časov, ki ležijo čisto blizu vasi Gaza. Ta dan sem si rekel, da imam do konca meseca dovolj turističnih ogledov. Po pravici povedano so me še najbolj navdušili gekoni (upam da sem prav identificiral te plazilce), ki so se sončili na ruševinah cerkvice sv. Kozma in Damjana.

O torkovem delu v vasi Souf bom podrobneje poročal kasneje, danes bi mogoče omenil zgolj večer. V stanovanju te dni z nami živi tudi mama cimra Belala. Gospa je ravno včeraj dopolnila 56 let, tako da smo zvečer malo popraznovali. Sin se je zelo potrudil in ji pripravil prijetno zabavo, kupil torto, povabil prijatelje, mene pa zaposlil za snemalca. Gospa in Belal sta malo pripovedovala (in malo tarnala) o življenju v Savdski Arabiji, kjer sedaj živi njihova družina. Kot Palestince jih imajo baje mnogi za manjvredne. Žurka se je zaključila okrog devetih.

In že je prišla sreda, z njo pa malo učenja arabščine, malo teka po okolici, obisk ogromnega sijočega šoping centra in pisanje tega zapisa. Nisem vedel, da se je ta teden toliko dogajalo. Pa še o posebnem dnevu v Souf campu vam moram povedati... Jutri.

Gaza in Souf camp ter slovenska mesta

Ravno pregledujem spletno stran organizacije UNRWA in ne morem si kaj, da ne bi objavil nekaj podatkov, ki sem jih tam odkril glede vasi, v katerih delamo. Mislim, da bodo dobro dopolnilo k prejšnji objavi, v kateri le omenjam, da delamo v vaseh oz. "campih" Suf (pravilno se napiše Souf, sem sedaj prebral) in Gaza (to je lokalno ime, v resnici ta camp imenujejo Jerash, po mestu, ki je v bližini).

Oba campa sta nastala leta 1967 in sta sprejela begunce, ki so morali pobegniti iz Gaze in Zahodnega brega zaradi arabsko-izraelske vojne. Na spletu pišejo, da so ljudje tam sprva živeli v šotorih, potem pa so šotore nadomestili z bolj ali manj primernimi zidanimi stavbami. Danes naj bi v Souf campu živelo več kot 20 000 beguncev. Za otroke tu delujejo štiri šole, ki delajo dvoizmensko. V Gaza campu pa naj bi živelo več kot 24 000 beguncev, tudi tu je otrok za štiri dvoizmenske šole. Po podatkih Statističnega urada RS, bi se Gaza camp po številu prebivalcev uvrstil med šesto in sedmo največje slovensko mesto, torej med Velenje in Novo mesto, Souf camp pa bi se uvrstil takoj za Novo mesto. Takega vtisa pa res nisem dobil, ko sem bil v teh dveh (sedaj lahko skoraj rečem) mestih.
Pa še to, v Jordaniji po podatkih UNRWA živi nekaj več kot 2 000 000 palestinskih beguncev. K sreči jih ima večina državljanstvo in ne živijo v begunskih taboriščih (mestih).

Več na: http://www.unrwa.org/where-we-work/jordan/camp-profiles?field=13

Drugi obraz Jordanije

Sedim na avtobusku z nogami zbasanimi na polkrožno železo pod katerim leži kolo. "Amman, Amman, yalla yalla!" vpije šofer s svojim visokim glasom, jaz pa ne morem da ne bi tonil v svoje misli in poskušal razumeti: "Uau, tole danes je pa bilo... Prvič odkar smo v Jordaniji, so mi dogodki dali zares misliti. Pa še Katie mi je ravnokar povedala, da je bila deklica s katero smo se hecali in me je za šalo klicala Ketchup (Krištof - Krištap - Kečap, saj je nekako smiselno kajne), za svoje početje kregana in je skoraj celo uro telovadbe prejokala. Ja, vas Gaza, ki smo jo danes obiskali prvič, je res nekoliko drugačna od vasi Suf, kjer smo bili v nedeljo in torek. Z Ammanom seveda ne moremo primerjati nobeni od njiju.

Vasi Suf in Gaza bosta torej kraja, kjer se bom naslednjih nekaj mesecev po nekajkrat na teden družil s fanti in jih mogoče tudi kaj naučil. V vasi Suf najbrž malo več, tam so nas fantje obakrat že čakali pred učilnico, vedno na angleščino pridejo približno isti fantje, z njimi pa pogosto tudi gospa, mama dveh fantov, ki nam tu pa tam priskoči na pomoč s kakšnim prevodom v arabščino. Skratka stvari tečejo, fantje pa so motivirani in zagnani. Gaza pa je vendarle nekoliko drugačna vas. Mimogrede, zakaj kar naprej pišem vas, ko pa naj bi delali v begunskih taboriščih in ko tudi domačini pravijo tej vasi "Gaza camp"? Zato, ker si sam pod besedo taborišče predstavljam en kup šotorov in ljudi, ki živijo v čakanju na pomoč humanitarnih organizacij, improvizirano bolnišnico in par belih terencev z oznako UN. Tu pa ni tako, gre za veliko vas s tržnico, trgovinami, mošejo, avtomehaničnimi delavnicami, pekarno, šolo in še marsičem, česar nismo videli, ko smo hodili od glavne ceste proti centru v katerem delamo. Na tej kratki poti smo hodili med številnimi otroki, ki so se ravno vračali iz šole. Nekateri so se ustavljali in si kupovali malico, drugi so hiteli domov, tretji so celo tako hiteli, da so si pomagali s tovornjačkom, ki je peljal mimo. Skočili so na zadnji odbijač in se oprijeli železa na prikolici. Pogledi so se kar naprej ustavljali na nas, slišali smo nekaj pozdravov "Hello, how are you?" bolj od daleč, od fantov, ki so sedeli na pločniku stranske ulice pa tudi "Fuck you!" Kdo ve zakaj tak pozdrav? Želijo le pozornost, ali jih naša prisotnost res malo moti? Ni mi čisto jasno, kot mi niso jasne naslednje stvari, ki so se zgodile. Vprašanja se kar odpirajo.

Ko smo trije fantje in štiri punce prišli v center, se je okrog nas hitro zbrala gruča deklet. Naše punce so se začele pogovarjati z njimi. One so si že domače, že nekajkrat so skupaj telovadile, midva z Gregorjem pa sva tukaj nova. Čeprav fantov ni bilo od nikoder, se nismo sekirali, saj smo imeli še pol ure časa do uradnega začetka učenja angleščine. Deklice pa so se hitro začele zabavati, se nam smejati in nas spraševati, kako nam je ime. Mislim, da se še nihče ni tako zabaval pri ponavljanju mojega imena kot te punce. Tako je prišlo tudi do tega, da sem dobil nov vzdevek: "Ketchup". Malo sem se delal jeznega, češ Ketchup pa že nisem, da sem jih še bolj spravljal v smeh in da sem tudi jaz izvedel njihova imena. Sam sem se dobro počutil in bil vesel, da sem se malo približal tem deklicam, ampak kot se je izkazalo, to morda v tem okolju ni ravno najboljša ideja. Razmišljam, če bi morda sam moral postaviti mejo... Potem jih deklica najbrž ne bi slišala od zaposlenih. Je mogoče tu res drugače in morajo učenci odrasle moške, za kar nas verjetno imajo, spoštovati in biti do njih kar se da vljudni? Pa je bila deklica res tako žalostna, ker jo je učiteljica nazmerjala, ali morda tudi sama misli, da me je s svojim vedenjem užalila? Vprašanja, vprašanja...

Fantov pa od nikoder. Gremo v pisarno in vprašamo zaposlene - gospo v muslimanski obleki, neko mlajšo gospo brez rute, za katero izvem, da je sicer iz Danske in v Jordaniji študira in prostovoljno dela ter mlajšega moškega. Nimajo ravno kakšnega natančnega odgovora, kako to, da fantov danes ni. "Mogoče imajo šolo," ne zvenijo čisto prepričano. Nimam občutka, da bi nam radi pomagali. Vprašamo, kaj naj, če imajo kakšen nasvet. Gospodična z Danske se pošali: "Go to the mosque and ask the people there to call them from the minaret." Nisem prepričan, če je to res šala ali je bolj sarkazem v smisli: "Kaj zdaj sprašujete, znajdite se, če ste taki junaki, da hodite sem prostovoljsko delat." Mogoče to samo izvira iz mojih lastnih dvomov in vprašanj. Vseeno imam občutek, da nam tu ne zaupajo najbolj. Saj jih razumem, kar na enkrat spet novi evropejski obrazi, ki bi radi nekoga nekaj učili...

Odločimo se, da bomo še malo počakali, čeprav sedaj z bolj malo upanja na to, da se bodo fantje prikazali in se usedemo na kavč pred pisarno. Kmalu se nam pridruži moški (mora biti kakšno leto starejši od mene, ampak čez trideset jih pa pomojem nima) iz pisarne. Usede se zraven in nas ogovori. Nekaj osnovnih stvari o našem znanju arabščine, ampak dovolj, da v meni prebudi željo, da bi navezal čim boljši stik. Skušam se pogovarjati. Vpraša, če sem iz Francije, pa povem, da ne, da sem iz Slovenije. Nato pokaže na Andresa poleg mene: "Germany.," in začne naštevati nemške nogometne klube in igralce, ki jih pozna. Z Andresom rečeta nekaj o nogometu, nato pa vpraša: "Do you know Hitler?" Pomislim: "Oh spet te nerodnosti, s katerimi se morajo soočati Nemci. V Berlinu so mi nekateri govorili o tem ja, to poznam," rečem pa samo nekaj v smislu: "Yes, we all know Hitler," s tonom, ki naj bi izražal neodobravanje tega, kar je naredil, pa vseeno podporo Andresu. Potem pa me še bolj preseneti: "I like Hitler." Nejeveren ga pogledam in rečem; "Nobody likes Hitler." v tistem pa se Andres že sklanja k meni. Pričakujem, da me bo teoretično podučil o tem, da je na svetu še veliko neonacistov kot sem tudi slišal v Nemčiji, ampak reče samo: "Because he killed the Jews." "Yes, but that was before..." Andres samo odkima in tudi meni je hitro jasno, da tu časovno zaporedje in razum nimata kaj dosti zraven. Mislim, da ni kaj razlagati. Če ne bi bilo vojne z Izraelci, ta mladenič sedaj ne bi bil tu. Čeprav je grozno, kar je pravkar rekel, razumem, da se bo moralo zamenjati še kar nekaj generacij, preden se bodo ljudje tu lahko osvobodili sovraštva. Zamenjam temo in naš sogovornik kmalu odide, nas pa pride iskat Ana. Pravi, da fantje na igrišču nagajajo puncam, da se ne morejo igrati. V pisarni prosimo za žogo in gremo zamotit fante. Tako se res nadaljnjo uro igramo. Ni ravno klasična ura angleščine, ampak mi ne znamo arabsko, tako da jih moramo mimogrede naučiti kakšno angleško besedo, oni pa nas kakšno arabsko.

"Res, tole pa je bilo nekaj, kar je šlo bolj v mojo notranjost," premišljujem, avtobusek pa se počasi spušča po hribu navzdol. Polni smo, začela se bo dirka proti Ammanu. Levi pas in hupa, pa klanec navzdol, jaz pa si bom krajšal čas s knjigo. Za danes bo dovolj, čez vikend bo pa spet pestro (jutri gremo do Mrtvega morja), tako da se bo najbrž nabralo še kaj materiala za obveščanje. Srečno!

Spoznavanje mesta in odkrivanje ljudi

Že od četrtka dalje sem imel proste dni. V četrtek me namreč še niso vključili v prostovoljske aktivnosti, potem pa je prišel vikend, ki ga ravnokar zaključujem v prijetnem domačem stanovanju. Tri dni sem izkoristil za spoznavanje ljudi in (včasih hkrati) odkrivanje mesta.

Pot in novi dom

Včeraj smo srečno prispeli v Amman. Danes sem do treh prosti, tako da lahko sedim na kavčku v ogromni dnevni sobi našega novega stanovanja in vam kaj lepega napišem. Pa saj ni kaj posebnega. Pot se je vlekla, veliko smo presedeli na letališčih, presenetilo me je predvsem frankfurtsko, ker je ogromno, da mu ne vidiš konca. Pot od pristanka do vrat, od koder smo potem leteli, bi lahko primerjal s turističnim ogledom najdaljše nakupovalne ulice.

"Znamenitosti" letališča v Frankfurtu

Jordanija nas je takole pričakala

Na letališču v Ammanu sta nas pričakala Lauma in Mohamed in nas peljala domov - naju z Gregorjem v moško stanovanje, Ano pa naprej, niti ne vem kam, baje pa da bo živela s puncami, prostovoljkami, medtem ko midva živiva s tukajšnjimi študenti.  In kako je? Za enkrat super, fantje so vredu, lepo so naju sprejeli, včeraj smo že kar nekaj podebatirali ob ogledu nogometa. Danes so že obljubili podporo Mariboru. Sicer pa so, če sem prav razumel po rodu večinoma Iračani, študirajo pa gradbeništvo in eden farmacijo. Midva z Gregorjem sva po starosti kar starešine stanovanja.
Zunaj sva bila z Gregorjem le toliko, da sem našel menjalnico in si zrihtal nekaj jordanskih dinarjev, o prvem vtisu mestnega življenja v Ammanu pa raje ne bi, ker je najbrž zelo zgrešen.
Sedaj imam še nekaj časa (za ohranjanje stare navade iz prejšnjega stanovanj, torej pitje čajčka), popoldne pa naju pobere Lauma in bomo šli v East and west dialog center, t.j. organizacija, prek katere bomo delali, da malo spoznamo še ostale prostovoljce. Včeraj je Lauma rekla, da nas je vseh skupaj sedaj 15, tako da bomo pisana druščina.

Spoznavanje z novimi cimri

Hvala za slovo

Pa je šel še zadnji... Zadnji prijatelj, s katerim sva se poslovila in ostalo mi je še pol ure časa dokler zares ne krenem na pot. Odhajam opogumljen in hvaležen. Toliko spodbud in lepih poslavljanj sem prejel v teh nekaj dneh pred odhodom. Pa darov na vseh ravneh, od materialne do duhovne. In še sporočil, tik preden zares grem. Pomislil sem celo: "Če bi se lahko pred smrtjo od vseh tako poslovil, no pa še spravil z Bogom, bi pa res v miru umrl." Ne preresno vzet. V glavnem, hvala res vsem, predvsem da ste si vzeli čas in mi tako ali drugače polepšali zadnje trenutke v domovini. Pogrešal vas bom, ampak saj zato grem pa samo za pol leta :)

Čakanje na odhod z najboljšimi cimri.