Puščava za Božič

Vedno sem puščavo bolj povezoval z Janezom Krstnikom ali pa Jezusovim postom in res bi bila najbrž primernejši kraj za preživljanje takih obdobij, kot pa za preživljanje Božiča. Vseeno je bil letošnji Božič nekaj zelo posebnega. Mislim, da se vam bodo dogodivščine, ki smo jih doživeli v tem času zdele zanimive.
Naša organizacija nam je okrog Božiča namenila dva prosta dneva, ki sta se potegnila naprej v vikend, tako da smo imeli prave male počitnice. Cimri so se odločili, da si želijo potovati v Aqabo, pristaniško mesto na jugu, kjer ima Jordanija nekaj kilometrov obale Rdečega morja. Tudi sam sem sklenil, da se jim pridružim, saj je vendarle za Božič najlepše biti z nekom, ki ti je blizu. Našli smo couchsurferja Yazza, ki nas je bil pripravljen gostiti in se odpravili na pot. Ko smo prispeli, smo se s taksijem odpeljali na revno obrobje mesta, kjer je živel naš couchsurfer. Živel je v majhnem, a prijetnem stanovanju in kot se je kmalu izkazalo, ne sam, temveč še z enim moškim, ki se nam je predstavil kot Jafar. Tisti dan je bil ravno slabe volje, ker mu je vlada "pobila" tri konje. Nismo točno razumeli, za kaj je šlo. Vseeno si je zelo želel, da bi nas kam odpeljal. Bodisi v puščavo bodisi na obalo, da bi se šli potapljat. Sam sem sicer zelo prosti temu, da se couchsurfing izkorišča za biznis, ampak dobro, tako ali tako smo želeli početi kaj turističnega. Za to popoldne smo se odločili, da gremo samo z masko malo pogledati pod morsko gladino. In res ima Rdeče morje zanimive živalce. Koral in tovrstnih rib prej še nisem nikoli videl, pa sem odplaval samo kakšnih 20 metrov od obale. Naše ogledovanje ni trajalo dolgo, ker je kljub toplemu morju veter naredil svoje in nas je hitro začelo zebsti. Vrnili smo se v avto, sproti obiskali še Jafarjevega prijatelja in nekoga drugega, ki je bil Jafarju dolžan denar za ovco in se nato vrnili domov. Tu je Jafar naznanil: "Večerja bo čez kakšno uro pri sosedih!" Sosedov sin se je namreč oženil in pri Beduinih je navada, da tri dni pred poročnim slavjem ženinova družina vsak dan povabi moške iz okolice v šotor na večerjo. Tako smo tudi mi trije moški pristali z beduini na večerji. Res so nas obilno pogostili. Na pladnju smo dobili tradicionalno jed mensaf: riž z arašidi, jagnjetina, palačinkasti kruh in neka jogurtova omaka. Vse skupaj pa se je samo z rokami. No pa še nekaj spada zraven. Hrano naznanijo z "ratatatata" streli z brzostrelko v zrak. Nas je kar vrglo pokonci, ko smo v šotoru čakali na hrano in jih nenadoma zaslišali, ampak Jafar je rekel, da to normalno, to je tradicija. "Saj ne streljajo v smeri proti mestu, ampak gor proti hribom." Aja in mogoče sem pozabil omeniti, da se je vse to dogajalo na božični večer. Da bi se malo umaknili od vsega novega, ki smo ga morali sprejemati, smo se po večerji sami (cimri) odpravili v mesto, na kozarček jordanskega vina. Mmm, to pa je bilo nekaj, po dveh mesecih spet srkniti en deci rujnega!

Na Božični dan sem vstal prvi, in šel v iskanje cerkve. Že prvi taksist je vedel, kje je, tako da sem bil tam že pol ure pred začetkom maše. Vse je bilo še zaprto, komaj sem našel nek vhod od zadaj. Pol ure sem sedel tam in ob desetih se nas je le nabralo kakšnih 35 - 40. Celotna maša je bila v arabščini, tako da nisem razumel ničesar razen dveh besed: masiah in hošana. Sijalo je sonce in bilo je okrog 18 °. In takorekoč sem bil na morju. V vsem tem kar nekako nisem mogel doživeti božičnega vzdušja.

Po maši so me že klicali cimri, kdaj pridem, čez eno uro se gre v puščavo! Čez 15 minut sem bil pri couchsurferju in kmalu na poti v puščavo. Tu se je avantura šele dobro začela. Kako, si lahko ogledate tukaj:

Jafar nas je prosil, če lahko skopljemo nekaj lukenj za drevesa v njegovi bodoči oazi, sam pa je tačas peljal dve Nizozemki na ogled puščave. Nazaj so prišli šele, ko smo mi skopali že 10 lukenj, pojedli, uživali ob sončnem zahodu, ki puščavo obarva v čudovite barve, zakurili in se začeli spraševati, ali nas bo Jafar kar pustil same čez noč ali bo kaj prišel. No, pa je prišel in prinesel še en velik lonec mensafa, ki smo ga pogreli na ognju. Ne vem zakaj so jedi z ognja vedno takooo dobre. Da se je vse skupaj pogrelo in da smo mi pojedli ter spili še nekaj čajčkov, smo potrebovali toliko časa, da smo se potem siti samo še zvalili v šotor in spali do jutra.

Kopanje lukenj

Jaferjeva bodoča oaza

Ob sončnem zahodu

Zjutraj smo posadili drevesa v tiste luknje, ki smo jih prejšnji večer izkopali, nato pa smo šli še mi na Jafarjevo turo po puščavi. S svojo toyoto je spet divjal kot norec, poskakoval čez sipine in vijugal po puščavskem pesku. Zraven pa še plesal ob muziki, vriskal in nasploh po mojem užival še bolj kot mi. Od samega potepa mi je najbolj v spominu ostalo nekaj malenkosti: kraj v puščavi, kjer ravna linija ločuje rdeči pesek od rumenega, bosa hoja po pesku, kamele in ponesrečen skok čez sipino, pri katerem je Keku tako butnila ob šipo, da je ta počila (na sliki) in stari beduinski vodnjaki.

Reklama za Jafar adventures (vse sledeče fotografije je posnel Yazz)

Mešanje rdečega in rumenega peska

Skupinska s kraljem puščave :)

Zadnje drevo je posajeno

Kamikaza Keku (samo poglejte kako je razbila steklo)

V teh treh dneh se je torej veliko zgodilo, veliko smo doživeli in marsikaj novega videli. Pa vseeno, če me sedaj vprašate bi božične dni raje preživel doma, v miru in dobri družbi, med ljudmi, ki so mi blizu. Kljub vsemu zunanjemu dogajanju, se me ti trije dnevi kje globlje niso kaj dosti dotaknili. Vsaj ne da bi vedel.