Pri nas se kar dogaja. Tokrat je pestro že v samem stanovanju, niti ven ni treba iti. No, pa tudi zunaj sem danes doživel nekaj posebnega: obisk policijske postaje. Ne, ne, nič ga nisem lomil, brez skrbi, samo v roku enega meseca se moramo mi tujci zglasiti na najbližji policijski postaji, da nam podaljšajo vizo. Tako sva včeraj z Gregorjem prosila Belala, naj pokliče lastnika stanovanja, da bo vnesel svoje podatke v formular o najinem bivališču in se spodaj podpisal. Pa je podatke izpolnil kar Belal sam: "It's Jordan, dude!" Za naslov stanovanja je napisal kar "7. krožišče, pri avtošoli" in rekel, da je to dovolj. No danes zjutraj je vseeno dodal, da naj, če bodo na policiji kaj spraševali, kdo je to podpisal, poveva, da je to fant, ki najema stanovanje, da lastnik je pa že zelo star gospod in ni mogel priti k nam. V redu, zjutraj sva samo dopisala ime ulice, ki sva jo prebrala na tabli in jo mahnila iskat policijsko postajo. S pomočjo policistov samih sva presenetljivo hitro našla policijsko postajo in vstopila. Prijazen gospod naju je usmeril do prave pisarne, tam pa sva stopila do prvega policista za pultom. Najprej je gledal v prazno, kot da nikogar ni pred njim, nato leno pomignil, naj mu že povem, kaj hočem. Pokazal sem mu potni list, vizo in formular o bivališču, on pa je začel razlagati nekaj v arabščini. "Excuse me, do you speak English?" "LA!" kar pomeni NE! Dobro, se je pa gospod potrudil in pokazal, nekaj iz česar sem razbral, da morava nekje drugje dati prstne odtise. Na moj zbegan pogled, ki je izražal vprašanje "Kje?" je samo zaokrožil z roko. Nekam okrog torej... K sreči je bil v pisarni tudi nek drug tujec, ki je znal angleško in naju je usmeril v drugo pisarno, ki pa ni bila v isti zgradbi, ampak si moral ven, potem do prvega križišča in desno, pa še enkrat desno in nazaj, tako da si praktično prišel za isto stavbo iz druge strani, povsem naokrog. No, tudi tukaj so naju usmerili v "pisarno". Ta je bila šele zanimiva. Vanjo si vstopil od zunaj, pravzaprav je izgledalo, kot da v tistem kotu poleg glavnega vhoda ni ničesar. Prostor je bil pa res, kot bi ga videl v kakem filmu. Ena stara zgonjena miza, za katero je sedel policist in ena miza, vsa popackana od črne tempere. Na slednji je bil na robu nalepljen 30x20 cm kartonček, namazan s tempero, katere tuba je odprta ležala zraven. Poleg kartončka pa le še neka železna naprava za prižemanje lista, na katerega je bilo potrebno odtisniti svoje prste :D Sicer je bila soba čisto prazna, temna, in v desnem kotu so ravno nekaj zidali - mislim, da modernejši kamniti pult. Stena pa popleskana s tistimi starimi vzorci, ki so jih včasih navaljali na omet. No, pa sem se le spet malo zavedel, da nisem v Evropi, na kar lahko v luksuzu, ki ga sicer ponuja Amman kar malo pozabiš. Policist je bil prijazen in z njegovim "cahnom" sva lahko podaljšala najini vizi v prvi pisarni.
Kaj pa se dogaja pri nas v stanovanju. Vse crkuje, vsaj tako se zdi :) Zjutraj smo se zavedli, da smo spet brez vode. Tokrat je nismo mogli porabiti, saj je šele ponedeljek, torej je nekaj drugega. Belala ni bilo doma, tako da ni preostalo drugega kot prilagajanje in potrpežljivost. Poleg tega je proti popoldnevu še zmanjkalo plina v kuhinji. Še kaj? Ja, Belal se je z našo koordinatorko zmenil, da lahko k nam sprejmemo še dva Estonca, ki tudi prideta na EVS. Druga dva cimra sta namreč jamrala, da se bosta preselila, ker jima je stanovanje predaleč od faksa in ne vem kaj še vse. Belal je to resno vzel in začel iskati nove cimre ter jih nepričakovano hitro tudi našel. V sredo naj bi prišla, ubogima cimroma pa seveda ni nič jasno. Že tako pravijo, da se Arabci bolj počasi prilagajajo na spremembe in da pogosto veliko govorijo, spremenijo pa bolj malo oz. bolj počasi (to so nama rekli Arabci sami). No, meni še sedaj ni čisto jasno, kaj bo sedaj s tema ubogima Estoncema in ne vem, če je to jasno Belalu. Saj nekaj bomo že, samo se mi pa malo smilita, ko bosta prišla in ugotovila, da pravzaprav njuna soba (še) ni prazna in da bo treba nekaj pokombinirati. Sicer Belal pravi, da bo skušal najti drugo stanovanje za naša dosedanja cimra, ampak v dveh dneh dvomim, da mu bo uspelo. Bomo videli kaj se bo izcimilo iz tega. Vseeno imamo še 2 kavča v dnevni sobi... No, danes najbrž ni bilo časa reševati še tega vprašanja, ko pa smo imeli toliko dela z vodo. Belal je poklical lastnika stanovanj in kar naenkrat prišel do naju: "Guys please, could you go out, somewhere around ..." Kakorkoli, izkazalo se je, da lastnik sploh ne ve, da sva midva tu in da bi bilo bolje, če naju ne vidi, ker bo sicer lahko kaj kompliciral. Najboljša je bila Belalova mama, ko se nama je v smehu in polomljeni angleščini opravičevala: "Excus-e me," medtem ko sva se obuvala, da čimprej pobegneva pred lastnikom.
No, tako je pri nas. Meni je zabavno. Samo vodo bi pa lahko zrihtali. Baje je šla neka pumpa in jo bo jutri prišel nekdo popravit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar