Zanimive malenkosti

Že nekaj časa razmišljam o tem, da bi vas seznanil z nekaj malenkostmi, ki so tu v Jordaniji nekoliko drugačne kot sem jih vajen iz Slovenije. Saj ne da bi šlo za kakšne velike razlike in še za te sem se moral precej potruditi, da sem jih opazil. Pa vendar se bodo komu morda zdele zanimive. Gre pa za malenkosti, ki so del mojega vsakdana v našem stanovanju. Vpogled v rutino torej, ker trenutno nimam česa bolj pametnega, kar bi vam povedal.

Grelec za vodo. Ko ga vključiš in se tuširaš, po nekaj časa zaslišiš zvok podoben tistemu v grelcu za vodo za čaj.

Zaloga pitne vode.

Kruh

Žakelj sladkorja.

Plinski grelec

In namesto wc-papirja ... "pištolca" :)

Ironija

Danes zjutraj odprem pipo, da bi si umil obraz, a zaslišim samo šumenje. "Ne že spet!" Kot že prejšnji teden smo tudi tokrat predčasno izpraznili cisterno z našo zalogo vode. Vodo nam bodo spet natočili šele čez noč, danes si lahko pomagamo samo z nekaj vode iz plastenk. Tako to gre tukaj, kjer vode ni na pretek kot v Sloveniji. Vsako stanovanje ima svojo cisterno, ki jo polnijo enkrat tedensko. Če (se) preveč pereš, se ti potem zgodi to, kar se je nam. Ampak kar dela stvar nekoliko ironično, pa je vreme. Danes že cel dan lije. Voda v potokih teče po cestah (saj ne da bi šlo res za ogromno količine padavin, ampak tu ni odtočnih jaškov na vsakih nekaj metrov), tako da je nemogoče kam priti, brez da bi si dodobra umil noge. In avtomobili prav plujejo po vodi. Ko sedim v stanovanju oblečen kot medved (zunaj je 9° C, mi pa imamo samo en plinski grelec), se počutim približno tako kot takrat, ko pri nas močno sneži in je promet nemogoč, tako da je najbolje, če ostaneš doma zavit v nekaj toplega in piješ čaj. No, tega si tu nisem naredil, ker kot že veste, nimamo vode.

To spodaj sta sliki iz naše male uličice. Nekako pa velja pravilo: Majhne ulice, majhni potoki, velike ulice, veliki potoki.

Kako na pločnik?

Aha, na koncu ulice bo šlo.

Zjutraj zgodaj sem vstal, stvari u ruzak zmetal in jo mahnil direktno v Ajloun (Ažlun)

Prvič odkar smo tukaj smo šli na pohod. Naj slike povedo več.

Razgled z Ajlounske utrdbe

Skupinska na vrhu utrdbe (okrog 1100 m.n.v.)

Falafel v grajski kuhinji

Jordanski vinograd

Vedrili smo pri policistu. Postregel nas je tudi s čajem :)

Razgled na Palestino

Še en dogodek se me je precej dotaknil. Pa saj morda ni bil tako pomenljiv, kot sem ga občutil jaz, ampak nenazadnje, kaj pa je ta blog kot pa beleženje mojega doživljanja. Včeraj zvečer sem se dobil z Ananom in njegovima bratrancema. Brez plana, štirje fantje in popolnoma nova Toyota z registrsko Saudske Arabije. Kam bi šli? Anan je bil bil lačen, rešitev: McDonalds. Kljub modrovanju o tem, kako nezdrava je ta hrana in kako poredko si jo privoščimo, smo z užitkom pojedli vsak svoje. Kaj pa sedaj? Bratranec ima idejo - gremo na hrib od koder se vidi Palestina. Ob poslušanju glasbe in gledanju videospotov (ja, gosposki avto premore pravo malo televizijo) po kakšnih petnajstih minutah dospemo na griček. Res je, v daljavi se onkraj Mrtvega morja svetlikajo luči Palestine. Eden od bratrancev mi začne razlagati, da so oni vsi Palestinci, njihova družina izhaja iz Jeruzalema, ampak je za zanje nemogoče, da bi šli kdaj tja. Šele tedaj pomislim, da morda ne gre le za lep razgled, kot sem sprva mislil...

Poseben dan v vasi Souf

Ja, nisem pozabil na svojo obljubo in že pišem o dogajanju in doživljanju torkovega obiska vasi Souf. Torej, zakaj je bil ta dan nekaj posebnega? Najprej že zato, ker sem po treh predhodnih obiskih, ko smo ure vodili v parih ali celo v trojkah, tokrat moral vso zadevo izpeljati sam. Gregor se je zjutraj počutil slabo in je raje ostal doma. Na veliko se mi je opravičeval in se sekiral, kako mi bo šlo, meni pa je bilo iti tja sam pravzaprav v izziv. Potem pa so dan naredili poseben še številni dogodki. No, pa začnimo.

Na avtobusno postajo v Ammanu sem prispel kot vedno malo pred osmo. Po navadi nas avtobusek že čaka na mestu, od koder vozijo v Jerash, vendar pa tokrat tam avtobuska ni bilo. Čakal sem deset minut, pa še naslednjih deset in čez pet minut je gospod z druge strani postaje zaklical: "Jerash, Jerash!" Bil sem malo presenečen, da odhajamo od tam, ampak nič zato in sem vstopil na avtobus. Navadno je potrebno na avtobusu čakati kakšne pol ure, da se povsem napolni, šele potem se odpeljemo, kamor pač gremo. No tokrat so zgleda čakali mene ;), avtobuse je bil že poln in ob 8.15 smo že krenili na pot. To se še ni zgodilo kot se še ni zgodilo, da bi bil na postaji v Jerashu že ob devetih (naše ure se namreč začnejo najbolj zgodaj ob 10.15). Tako sem si na postaji vzel kavo, narejeno po Jordanskem receptu (polovica močno popraženih zrn kave, polovica blago popraženih zrn kave in kardamom), se usedel na klopco in čakal. Lepo počasi sem popil kavo, nato pa poklical v camp, da sem že prispel na postajo in mi lahko pošljejo šoferja, kot vedno.

V Souf-u sem bil torej kakšne pol ure pred začetkom ure. Najprej sem malo odgovarjal na vprašanja kje so drugi, nato pa me je gospa, katere ime vedno pozabim, povabila naj grem z njo v razred in naj bom poleg, da vidim kako ona dela s šibkimi učenci. Prvi plus tega, da sem bil sam! Bolj sem lahko stopil v kontakt z ljudmi, saj so videli, da sem sam in so me kar začeli ogovarjati. Gospa mi je mimogrede, ko sta njena dva učenca delala vsak svoje naloge, omenila, da je študirala specialno pedagogiko, sedaj pa dela z otroci, ki imajo učne težave. Da ne bi samo opazoval, kako se drugi učijo, so oni mene naučili, kako se po arabsko napiše moje ime. كرشتف Nekako tako, pa nisem siguren, da sem sedaj to prav napisal. Tako je čas do prve ure hitro minil, pa tudi ura je potekala pa načrtih. V tej prvi skupini so fantje stari od 10 - 14 let, ki jim gre angleščina dobro, sem hodijo samo, da se naučijo še kaj več, sicer pa večinoma razumejo, kaj jim govoriš in poznajo že veliko besed. Pa tudi pridni so zelo.

No druga skupina pa je precej drugačna. Fantje tam so vsi starejši, gotovo so vsi stari vsaj 13, ampak jim gre angleščina veliko težje z jezika. Pravzaprav samo eden od njih, Anas kaj razume in preko njega potem poteka vsa komunikacija. Za te fante sem torej imel pripravljeno drugačno uro z več igricami in preprostejšimi temami. Najprej smo ponovili številke... Pravzaprav ne, najprej je gospa specialna pedagoginja razčistila z njimi, kako se lepo obnašamo. Nisem čisto razumel kje so ga polomili, ampak kot je rekla gospa so govorili "sexy words, very bad words." Nato smo ponovili številke, ki so jih dobro poznali, tudi do 1000 in se šli ven eno igro s številkami. Ko smo se vrnili nazaj sem želel številke nadgraditi z uro. Malo sem jih povprašal in videl, da jim ura res ne gre preveč dobro od rok, nato pa jim začel risati ure in razlagati, kaj je to quarter past, half past, quarter to itd. Nakar Anas vstane: "I go!" in gre ven, za njim pa še trije drugi, tako da sta v učilnici obsedela le še dva. "OK, očitno sem ga nekje polomil, a res ne bi smel čisto nič razlagati, bi se morali vse naučiti skozi igre in dejavnosti..." Za njimi sta šla ga. specialna pedagoginja in še nek starejši fant, ki je bil z nami v razredu kar tako, ker ga je zanimalo. Spregovorila sta nekaj besed s fanti in ti so se, hvala Bogu vrnili, "OK, I stay." Torej, dovolj razlage in smo šli rajši na vajo - na tleh sem naredil uro, jim govoril čas, oni pa so morali postavljati kazalce. To je šlo čez. Potem pa sem jih hotel naučiti še dele dneva (morning, afternoon ...). Začnem to razlagati in naletim na neodobravanje, kakršnega ne bi nikoli pričakoval: "We don't want this, teach us past simple!" Kaj!? Kdo se želi učiti slovnico in v nedogled delati vaje iz angleških časov? Nič mi ni bilo jasno, ampak dobro, začeli smo z glagolom biti (was/were, vprašalni stavki, nikalni stavki), naredili nekaj vaj in ura je bila mimo. "Next time more exams!" "Kaj, hočejo pisati test? Ne, to pa res ne more biti..." Nekako smo prišli do tega, da želijo naslednjič še več primerov past simpla (more examples). Sprašujem se, od kod tako navdušenje. Želijo morda biti enaki kot prva skupina, s katero smo delali past simple? Ali pa jih v šoli res toliko "matrajo" s slovnico, da si želijo dodatne razlage, da bodo dobro odpisali test. Ali pa nočejo biti otročji in se igrati nekih igric, ampak se učiti "zaresno" snov. Ne vem, ampak nekaj pa vem zagotovo, prihodnjič delamo past simple, in če pravilni glagoli ne bodo dovolj, gremo pa na nepravilne. Dobro bi bilo spoznati učitelja teh fantov, da bi nam malo povedal, kaj se učijo v šoli in kaj morajo znati. Sicer razumem, da ne bodo motivirani za učenje angleščine kar tako, ker bi se je radi naučili. Fino bi bilo, da bi jim naše ure kaj koristile v šoli. Bomo videli... Za enkrat se čudim.

Mrtvo morje, življenje v nas

Ta krajša objava bo bolj poročilo o tem, kaj se mi je dogajalo odkar sem se zadnjič javil tu na blogu. Na zalogi imam še nekaj več o mojem delu v begunskih vaseh, ampak za to si nameravam vzeti malo več časa, upam da jutri. Za danes pa tole:

Nam tuj pogled na to, kaj pomeni spodobna kopalna oprava.

Prejšnji petek smo jo mahnili do mrtvega morja, ki je samo kakšno uro od tod. Plaža sicer ni bila ravno to, kar sem pričakoval, precej je bila namreč zasvinjana, poleg tega pa smo si jo delili še z roji sitnih muh. Precej drugače kot bi si predstavljal po sliki iz kakšnega turističnega vodiča. No, je pa res, da smo si izbrali poceni javno plažo. Vstopnina tu je znašala "samo" skoraj 14 €. Za lepo hotelsko plažo z bazenom bi jih najbrž odšteli najmanj 40. Vseeno pa je bilo "lebdenje" v Mrtvem morju pravo doživetje. Voda je res zanimivo gosta, kot bi bila olje. Tak je tudi občutek, ko si z njo "naoljen". Ko želiš zaplavati na trebuhu, ti noge kar odnese navzgor in komaj jih spraviš pod vodo, da ti lahko služijo za plavanje. Res, poseben občutek, ki ga prej nisem doživel. Izlet do Mrtvega morja je še popestrilo naše spoznavanje zanimivega gospoda, našega sopotnika na avtobusu. Na obalo je prišel s svojo kitaro, in ko smo čakali avtobus za nazaj, je sedel z nami na zidku in igral. Prijateljica iz Avstrije mu je rekla, naj zaigra kakšno, ki jo znamo, da bomo lahko peli zraven in predlagala Country road. Ko sem to pel sem se počutil kot na kakšni srednješolski ekskurziji, kjer na poti domov pojemo Sivo pot, skratka domače. Gospoda smo tudi vprašali, če je glasbenik in povedal je, da je in da sicer živi v Berlinu, sedaj pa v Ammanu skupaj z lokalnimi umetniki pripravlja glasbeni projekt. Povabil nas je, naj pridemo naslednji dan poslušat njihovo odprto vajo. Res smo izkoristili priložnost za večer ob živi glasbi. Sam sem zelo užival. Pesem, ki so jo vadili tisto uro, ko smo bili tam, je bila neka stara arabska pesem (mislim da iz 70-tih), ki pa so jo igrali z bobni vseh sort, klasično kitaro, električno kitaro in nekim njihovim tradicionalnim brenkalom, katerega ime sem pozabil. Bili so mojstri, tako da jih je bilo užitek poslušati. Če kdo od vas rad odkriva orientalske melodije, naj si le posluša pesem, ki so jo vadili: Šiki šiki baba.

Tako je hitro minil vikend, potem pa je bilo vendarle treba kaj tudi narediti. V nedeljo, ponedeljek in torek naj bi šli vsak dan v begunske vasi. V ponedeljek se je izkazalo, da imava sedaj z Gregorjem kar dve skupini fantov, ki se želijo učiti angleščine, čeprav nama tega ni nihče povedal. Tako sva z eno skupino na hitro nekaj "zimprovizirala". Prav tako nam do zadnjega nihče ni povedal, da fantov za ponedeljkovo športno skupino ne bo. To smo izvedeli, ko smo bili že na avtobusni postaji, tako da sva se z Gregorjem odločila, da si greva namesto ure športa pogledat slavne ruševine iz rimskih časov, ki ležijo čisto blizu vasi Gaza. Ta dan sem si rekel, da imam do konca meseca dovolj turističnih ogledov. Po pravici povedano so me še najbolj navdušili gekoni (upam da sem prav identificiral te plazilce), ki so se sončili na ruševinah cerkvice sv. Kozma in Damjana.

O torkovem delu v vasi Souf bom podrobneje poročal kasneje, danes bi mogoče omenil zgolj večer. V stanovanju te dni z nami živi tudi mama cimra Belala. Gospa je ravno včeraj dopolnila 56 let, tako da smo zvečer malo popraznovali. Sin se je zelo potrudil in ji pripravil prijetno zabavo, kupil torto, povabil prijatelje, mene pa zaposlil za snemalca. Gospa in Belal sta malo pripovedovala (in malo tarnala) o življenju v Savdski Arabiji, kjer sedaj živi njihova družina. Kot Palestince jih imajo baje mnogi za manjvredne. Žurka se je zaključila okrog devetih.

In že je prišla sreda, z njo pa malo učenja arabščine, malo teka po okolici, obisk ogromnega sijočega šoping centra in pisanje tega zapisa. Nisem vedel, da se je ta teden toliko dogajalo. Pa še o posebnem dnevu v Souf campu vam moram povedati... Jutri.

Gaza in Souf camp ter slovenska mesta

Ravno pregledujem spletno stran organizacije UNRWA in ne morem si kaj, da ne bi objavil nekaj podatkov, ki sem jih tam odkril glede vasi, v katerih delamo. Mislim, da bodo dobro dopolnilo k prejšnji objavi, v kateri le omenjam, da delamo v vaseh oz. "campih" Suf (pravilno se napiše Souf, sem sedaj prebral) in Gaza (to je lokalno ime, v resnici ta camp imenujejo Jerash, po mestu, ki je v bližini).

Oba campa sta nastala leta 1967 in sta sprejela begunce, ki so morali pobegniti iz Gaze in Zahodnega brega zaradi arabsko-izraelske vojne. Na spletu pišejo, da so ljudje tam sprva živeli v šotorih, potem pa so šotore nadomestili z bolj ali manj primernimi zidanimi stavbami. Danes naj bi v Souf campu živelo več kot 20 000 beguncev. Za otroke tu delujejo štiri šole, ki delajo dvoizmensko. V Gaza campu pa naj bi živelo več kot 24 000 beguncev, tudi tu je otrok za štiri dvoizmenske šole. Po podatkih Statističnega urada RS, bi se Gaza camp po številu prebivalcev uvrstil med šesto in sedmo največje slovensko mesto, torej med Velenje in Novo mesto, Souf camp pa bi se uvrstil takoj za Novo mesto. Takega vtisa pa res nisem dobil, ko sem bil v teh dveh (sedaj lahko skoraj rečem) mestih.
Pa še to, v Jordaniji po podatkih UNRWA živi nekaj več kot 2 000 000 palestinskih beguncev. K sreči jih ima večina državljanstvo in ne živijo v begunskih taboriščih (mestih).

Več na: http://www.unrwa.org/where-we-work/jordan/camp-profiles?field=13

Drugi obraz Jordanije

Sedim na avtobusku z nogami zbasanimi na polkrožno železo pod katerim leži kolo. "Amman, Amman, yalla yalla!" vpije šofer s svojim visokim glasom, jaz pa ne morem da ne bi tonil v svoje misli in poskušal razumeti: "Uau, tole danes je pa bilo... Prvič odkar smo v Jordaniji, so mi dogodki dali zares misliti. Pa še Katie mi je ravnokar povedala, da je bila deklica s katero smo se hecali in me je za šalo klicala Ketchup (Krištof - Krištap - Kečap, saj je nekako smiselno kajne), za svoje početje kregana in je skoraj celo uro telovadbe prejokala. Ja, vas Gaza, ki smo jo danes obiskali prvič, je res nekoliko drugačna od vasi Suf, kjer smo bili v nedeljo in torek. Z Ammanom seveda ne moremo primerjati nobeni od njiju.

Vasi Suf in Gaza bosta torej kraja, kjer se bom naslednjih nekaj mesecev po nekajkrat na teden družil s fanti in jih mogoče tudi kaj naučil. V vasi Suf najbrž malo več, tam so nas fantje obakrat že čakali pred učilnico, vedno na angleščino pridejo približno isti fantje, z njimi pa pogosto tudi gospa, mama dveh fantov, ki nam tu pa tam priskoči na pomoč s kakšnim prevodom v arabščino. Skratka stvari tečejo, fantje pa so motivirani in zagnani. Gaza pa je vendarle nekoliko drugačna vas. Mimogrede, zakaj kar naprej pišem vas, ko pa naj bi delali v begunskih taboriščih in ko tudi domačini pravijo tej vasi "Gaza camp"? Zato, ker si sam pod besedo taborišče predstavljam en kup šotorov in ljudi, ki živijo v čakanju na pomoč humanitarnih organizacij, improvizirano bolnišnico in par belih terencev z oznako UN. Tu pa ni tako, gre za veliko vas s tržnico, trgovinami, mošejo, avtomehaničnimi delavnicami, pekarno, šolo in še marsičem, česar nismo videli, ko smo hodili od glavne ceste proti centru v katerem delamo. Na tej kratki poti smo hodili med številnimi otroki, ki so se ravno vračali iz šole. Nekateri so se ustavljali in si kupovali malico, drugi so hiteli domov, tretji so celo tako hiteli, da so si pomagali s tovornjačkom, ki je peljal mimo. Skočili so na zadnji odbijač in se oprijeli železa na prikolici. Pogledi so se kar naprej ustavljali na nas, slišali smo nekaj pozdravov "Hello, how are you?" bolj od daleč, od fantov, ki so sedeli na pločniku stranske ulice pa tudi "Fuck you!" Kdo ve zakaj tak pozdrav? Želijo le pozornost, ali jih naša prisotnost res malo moti? Ni mi čisto jasno, kot mi niso jasne naslednje stvari, ki so se zgodile. Vprašanja se kar odpirajo.

Ko smo trije fantje in štiri punce prišli v center, se je okrog nas hitro zbrala gruča deklet. Naše punce so se začele pogovarjati z njimi. One so si že domače, že nekajkrat so skupaj telovadile, midva z Gregorjem pa sva tukaj nova. Čeprav fantov ni bilo od nikoder, se nismo sekirali, saj smo imeli še pol ure časa do uradnega začetka učenja angleščine. Deklice pa so se hitro začele zabavati, se nam smejati in nas spraševati, kako nam je ime. Mislim, da se še nihče ni tako zabaval pri ponavljanju mojega imena kot te punce. Tako je prišlo tudi do tega, da sem dobil nov vzdevek: "Ketchup". Malo sem se delal jeznega, češ Ketchup pa že nisem, da sem jih še bolj spravljal v smeh in da sem tudi jaz izvedel njihova imena. Sam sem se dobro počutil in bil vesel, da sem se malo približal tem deklicam, ampak kot se je izkazalo, to morda v tem okolju ni ravno najboljša ideja. Razmišljam, če bi morda sam moral postaviti mejo... Potem jih deklica najbrž ne bi slišala od zaposlenih. Je mogoče tu res drugače in morajo učenci odrasle moške, za kar nas verjetno imajo, spoštovati in biti do njih kar se da vljudni? Pa je bila deklica res tako žalostna, ker jo je učiteljica nazmerjala, ali morda tudi sama misli, da me je s svojim vedenjem užalila? Vprašanja, vprašanja...

Fantov pa od nikoder. Gremo v pisarno in vprašamo zaposlene - gospo v muslimanski obleki, neko mlajšo gospo brez rute, za katero izvem, da je sicer iz Danske in v Jordaniji študira in prostovoljno dela ter mlajšega moškega. Nimajo ravno kakšnega natančnega odgovora, kako to, da fantov danes ni. "Mogoče imajo šolo," ne zvenijo čisto prepričano. Nimam občutka, da bi nam radi pomagali. Vprašamo, kaj naj, če imajo kakšen nasvet. Gospodična z Danske se pošali: "Go to the mosque and ask the people there to call them from the minaret." Nisem prepričan, če je to res šala ali je bolj sarkazem v smisli: "Kaj zdaj sprašujete, znajdite se, če ste taki junaki, da hodite sem prostovoljsko delat." Mogoče to samo izvira iz mojih lastnih dvomov in vprašanj. Vseeno imam občutek, da nam tu ne zaupajo najbolj. Saj jih razumem, kar na enkrat spet novi evropejski obrazi, ki bi radi nekoga nekaj učili...

Odločimo se, da bomo še malo počakali, čeprav sedaj z bolj malo upanja na to, da se bodo fantje prikazali in se usedemo na kavč pred pisarno. Kmalu se nam pridruži moški (mora biti kakšno leto starejši od mene, ampak čez trideset jih pa pomojem nima) iz pisarne. Usede se zraven in nas ogovori. Nekaj osnovnih stvari o našem znanju arabščine, ampak dovolj, da v meni prebudi željo, da bi navezal čim boljši stik. Skušam se pogovarjati. Vpraša, če sem iz Francije, pa povem, da ne, da sem iz Slovenije. Nato pokaže na Andresa poleg mene: "Germany.," in začne naštevati nemške nogometne klube in igralce, ki jih pozna. Z Andresom rečeta nekaj o nogometu, nato pa vpraša: "Do you know Hitler?" Pomislim: "Oh spet te nerodnosti, s katerimi se morajo soočati Nemci. V Berlinu so mi nekateri govorili o tem ja, to poznam," rečem pa samo nekaj v smislu: "Yes, we all know Hitler," s tonom, ki naj bi izražal neodobravanje tega, kar je naredil, pa vseeno podporo Andresu. Potem pa me še bolj preseneti: "I like Hitler." Nejeveren ga pogledam in rečem; "Nobody likes Hitler." v tistem pa se Andres že sklanja k meni. Pričakujem, da me bo teoretično podučil o tem, da je na svetu še veliko neonacistov kot sem tudi slišal v Nemčiji, ampak reče samo: "Because he killed the Jews." "Yes, but that was before..." Andres samo odkima in tudi meni je hitro jasno, da tu časovno zaporedje in razum nimata kaj dosti zraven. Mislim, da ni kaj razlagati. Če ne bi bilo vojne z Izraelci, ta mladenič sedaj ne bi bil tu. Čeprav je grozno, kar je pravkar rekel, razumem, da se bo moralo zamenjati še kar nekaj generacij, preden se bodo ljudje tu lahko osvobodili sovraštva. Zamenjam temo in naš sogovornik kmalu odide, nas pa pride iskat Ana. Pravi, da fantje na igrišču nagajajo puncam, da se ne morejo igrati. V pisarni prosimo za žogo in gremo zamotit fante. Tako se res nadaljnjo uro igramo. Ni ravno klasična ura angleščine, ampak mi ne znamo arabsko, tako da jih moramo mimogrede naučiti kakšno angleško besedo, oni pa nas kakšno arabsko.

"Res, tole pa je bilo nekaj, kar je šlo bolj v mojo notranjost," premišljujem, avtobusek pa se počasi spušča po hribu navzdol. Polni smo, začela se bo dirka proti Ammanu. Levi pas in hupa, pa klanec navzdol, jaz pa si bom krajšal čas s knjigo. Za danes bo dovolj, čez vikend bo pa spet pestro (jutri gremo do Mrtvega morja), tako da se bo najbrž nabralo še kaj materiala za obveščanje. Srečno!

Spoznavanje mesta in odkrivanje ljudi

Že od četrtka dalje sem imel proste dni. V četrtek me namreč še niso vključili v prostovoljske aktivnosti, potem pa je prišel vikend, ki ga ravnokar zaključujem v prijetnem domačem stanovanju. Tri dni sem izkoristil za spoznavanje ljudi in (včasih hkrati) odkrivanje mesta.

Pot in novi dom

Včeraj smo srečno prispeli v Amman. Danes sem do treh prosti, tako da lahko sedim na kavčku v ogromni dnevni sobi našega novega stanovanja in vam kaj lepega napišem. Pa saj ni kaj posebnega. Pot se je vlekla, veliko smo presedeli na letališčih, presenetilo me je predvsem frankfurtsko, ker je ogromno, da mu ne vidiš konca. Pot od pristanka do vrat, od koder smo potem leteli, bi lahko primerjal s turističnim ogledom najdaljše nakupovalne ulice.

"Znamenitosti" letališča v Frankfurtu

Jordanija nas je takole pričakala

Na letališču v Ammanu sta nas pričakala Lauma in Mohamed in nas peljala domov - naju z Gregorjem v moško stanovanje, Ano pa naprej, niti ne vem kam, baje pa da bo živela s puncami, prostovoljkami, medtem ko midva živiva s tukajšnjimi študenti.  In kako je? Za enkrat super, fantje so vredu, lepo so naju sprejeli, včeraj smo že kar nekaj podebatirali ob ogledu nogometa. Danes so že obljubili podporo Mariboru. Sicer pa so, če sem prav razumel po rodu večinoma Iračani, študirajo pa gradbeništvo in eden farmacijo. Midva z Gregorjem sva po starosti kar starešine stanovanja.
Zunaj sva bila z Gregorjem le toliko, da sem našel menjalnico in si zrihtal nekaj jordanskih dinarjev, o prvem vtisu mestnega življenja v Ammanu pa raje ne bi, ker je najbrž zelo zgrešen.
Sedaj imam še nekaj časa (za ohranjanje stare navade iz prejšnjega stanovanj, torej pitje čajčka), popoldne pa naju pobere Lauma in bomo šli v East and west dialog center, t.j. organizacija, prek katere bomo delali, da malo spoznamo še ostale prostovoljce. Včeraj je Lauma rekla, da nas je vseh skupaj sedaj 15, tako da bomo pisana druščina.

Spoznavanje z novimi cimri

Hvala za slovo

Pa je šel še zadnji... Zadnji prijatelj, s katerim sva se poslovila in ostalo mi je še pol ure časa dokler zares ne krenem na pot. Odhajam opogumljen in hvaležen. Toliko spodbud in lepih poslavljanj sem prejel v teh nekaj dneh pred odhodom. Pa darov na vseh ravneh, od materialne do duhovne. In še sporočil, tik preden zares grem. Pomislil sem celo: "Če bi se lahko pred smrtjo od vseh tako poslovil, no pa še spravil z Bogom, bi pa res v miru umrl." Ne preresno vzet. V glavnem, hvala res vsem, predvsem da ste si vzeli čas in mi tako ali drugače polepšali zadnje trenutke v domovini. Pogrešal vas bom, ampak saj zato grem pa samo za pol leta :)

Čakanje na odhod z najboljšimi cimri.