Ja, nisem pozabil na svojo obljubo in že pišem o dogajanju in doživljanju torkovega obiska vasi Souf. Torej, zakaj je bil ta dan nekaj posebnega? Najprej že zato, ker sem po treh predhodnih obiskih, ko smo ure vodili v parih ali celo v trojkah, tokrat moral vso zadevo izpeljati sam. Gregor se je zjutraj počutil slabo in je raje ostal doma. Na veliko se mi je opravičeval in se sekiral, kako mi bo šlo, meni pa je bilo iti tja sam pravzaprav v izziv. Potem pa so dan naredili poseben še številni dogodki. No, pa začnimo.
Na avtobusno postajo v Ammanu sem prispel kot vedno malo pred osmo. Po navadi nas avtobusek že čaka na mestu, od koder vozijo v Jerash, vendar pa tokrat tam avtobuska ni bilo. Čakal sem deset minut, pa še naslednjih deset in čez pet minut je gospod z druge strani postaje zaklical: "Jerash, Jerash!" Bil sem malo presenečen, da odhajamo od tam, ampak nič zato in sem vstopil na avtobus. Navadno je potrebno na avtobusu čakati kakšne pol ure, da se povsem napolni, šele potem se odpeljemo, kamor pač gremo. No tokrat so zgleda čakali mene ;), avtobuse je bil že poln in ob 8.15 smo že krenili na pot. To se še ni zgodilo kot se še ni zgodilo, da bi bil na postaji v Jerashu že ob devetih (naše ure se namreč začnejo najbolj zgodaj ob 10.15). Tako sem si na postaji vzel kavo, narejeno po Jordanskem receptu (polovica močno popraženih zrn kave, polovica blago popraženih zrn kave in kardamom), se usedel na klopco in čakal. Lepo počasi sem popil kavo, nato pa poklical v camp, da sem že prispel na postajo in mi lahko pošljejo šoferja, kot vedno.
V Souf-u sem bil torej kakšne pol ure pred začetkom ure. Najprej sem malo odgovarjal na vprašanja kje so drugi, nato pa me je gospa, katere ime vedno pozabim, povabila naj grem z njo v razred in naj bom poleg, da vidim kako ona dela s šibkimi učenci. Prvi plus tega, da sem bil sam! Bolj sem lahko stopil v kontakt z ljudmi, saj so videli, da sem sam in so me kar začeli ogovarjati. Gospa mi je mimogrede, ko sta njena dva učenca delala vsak svoje naloge, omenila, da je študirala specialno pedagogiko, sedaj pa dela z otroci, ki imajo učne težave. Da ne bi samo opazoval, kako se drugi učijo, so oni mene naučili, kako se po arabsko napiše moje ime. كرشتف Nekako tako, pa nisem siguren, da sem sedaj to prav napisal. Tako je čas do prve ure hitro minil, pa tudi ura je potekala pa načrtih. V tej prvi skupini so fantje stari od 10 - 14 let, ki jim gre angleščina dobro, sem hodijo samo, da se naučijo še kaj več, sicer pa večinoma razumejo, kaj jim govoriš in poznajo že veliko besed. Pa tudi pridni so zelo.
No druga skupina pa je precej drugačna. Fantje tam so vsi starejši, gotovo so vsi stari vsaj 13, ampak jim gre angleščina veliko težje z jezika. Pravzaprav samo eden od njih, Anas kaj razume in preko njega potem poteka vsa komunikacija. Za te fante sem torej imel pripravljeno drugačno uro z več igricami in preprostejšimi temami. Najprej smo ponovili številke... Pravzaprav ne, najprej je gospa specialna pedagoginja razčistila z njimi, kako se lepo obnašamo. Nisem čisto razumel kje so ga polomili, ampak kot je rekla gospa so govorili "sexy words, very bad words." Nato smo ponovili številke, ki so jih dobro poznali, tudi do 1000 in se šli ven eno igro s številkami. Ko smo se vrnili nazaj sem želel številke nadgraditi z uro. Malo sem jih povprašal in videl, da jim ura res ne gre preveč dobro od rok, nato pa jim začel risati ure in razlagati, kaj je to quarter past, half past, quarter to itd. Nakar Anas vstane: "I go!" in gre ven, za njim pa še trije drugi, tako da sta v učilnici obsedela le še dva. "OK, očitno sem ga nekje polomil, a res ne bi smel čisto nič razlagati, bi se morali vse naučiti skozi igre in dejavnosti..." Za njimi sta šla ga. specialna pedagoginja in še nek starejši fant, ki je bil z nami v razredu kar tako, ker ga je zanimalo. Spregovorila sta nekaj besed s fanti in ti so se, hvala Bogu vrnili, "OK, I stay." Torej, dovolj razlage in smo šli rajši na vajo - na tleh sem naredil uro, jim govoril čas, oni pa so morali postavljati kazalce. To je šlo čez. Potem pa sem jih hotel naučiti še dele dneva (morning, afternoon ...). Začnem to razlagati in naletim na neodobravanje, kakršnega ne bi nikoli pričakoval: "We don't want this, teach us past simple!" Kaj!? Kdo se želi učiti slovnico in v nedogled delati vaje iz angleških časov? Nič mi ni bilo jasno, ampak dobro, začeli smo z glagolom biti (was/were, vprašalni stavki, nikalni stavki), naredili nekaj vaj in ura je bila mimo. "Next time more exams!" "Kaj, hočejo pisati test? Ne, to pa res ne more biti..." Nekako smo prišli do tega, da želijo naslednjič še več primerov past simpla (more examples). Sprašujem se, od kod tako navdušenje. Želijo morda biti enaki kot prva skupina, s katero smo delali past simple? Ali pa jih v šoli res toliko "matrajo" s slovnico, da si želijo dodatne razlage, da bodo dobro odpisali test. Ali pa nočejo biti otročji in se igrati nekih igric, ampak se učiti "zaresno" snov. Ne vem, ampak nekaj pa vem zagotovo, prihodnjič delamo past simple, in če pravilni glagoli ne bodo dovolj, gremo pa na nepravilne. Dobro bi bilo spoznati učitelja teh fantov, da bi nam malo povedal, kaj se učijo v šoli in kaj morajo znati. Sicer razumem, da ne bodo motivirani za učenje angleščine kar tako, ker bi se je radi naučili. Fino bi bilo, da bi jim naše ure kaj koristile v šoli. Bomo videli... Za enkrat se čudim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar