Sedim na avtobusku z nogami zbasanimi na polkrožno železo pod katerim leži kolo. "Amman, Amman, yalla yalla!" vpije šofer s svojim visokim glasom, jaz pa ne morem da ne bi tonil v svoje misli in poskušal razumeti: "Uau, tole danes je pa bilo... Prvič odkar smo v Jordaniji, so mi dogodki dali zares misliti. Pa še Katie mi je ravnokar povedala, da je bila deklica s katero smo se hecali in me je za šalo klicala Ketchup (Krištof - Krištap - Kečap, saj je nekako smiselno kajne), za svoje početje kregana in je skoraj celo uro telovadbe prejokala. Ja, vas Gaza, ki smo jo danes obiskali prvič, je res nekoliko drugačna od vasi Suf, kjer smo bili v nedeljo in torek. Z Ammanom seveda ne moremo primerjati nobeni od njiju.
Vasi Suf in Gaza bosta torej kraja, kjer se bom naslednjih nekaj mesecev po nekajkrat na teden družil s fanti in jih mogoče tudi kaj naučil. V vasi Suf najbrž malo več, tam so nas fantje obakrat že čakali pred učilnico, vedno na angleščino pridejo približno isti fantje, z njimi pa pogosto tudi gospa, mama dveh fantov, ki nam tu pa tam priskoči na pomoč s kakšnim prevodom v arabščino. Skratka stvari tečejo, fantje pa so motivirani in zagnani. Gaza pa je vendarle nekoliko drugačna vas. Mimogrede, zakaj kar naprej pišem vas, ko pa naj bi delali v begunskih taboriščih in ko tudi domačini pravijo tej vasi "Gaza camp"? Zato, ker si sam pod besedo taborišče predstavljam en kup šotorov in ljudi, ki živijo v čakanju na pomoč humanitarnih organizacij, improvizirano bolnišnico in par belih terencev z oznako UN. Tu pa ni tako, gre za veliko vas s tržnico, trgovinami, mošejo, avtomehaničnimi delavnicami, pekarno, šolo in še marsičem, česar nismo videli, ko smo hodili od glavne ceste proti centru v katerem delamo. Na tej kratki poti smo hodili med številnimi otroki, ki so se ravno vračali iz šole. Nekateri so se ustavljali in si kupovali malico, drugi so hiteli domov, tretji so celo tako hiteli, da so si pomagali s tovornjačkom, ki je peljal mimo. Skočili so na zadnji odbijač in se oprijeli železa na prikolici. Pogledi so se kar naprej ustavljali na nas, slišali smo nekaj pozdravov "Hello, how are you?" bolj od daleč, od fantov, ki so sedeli na pločniku stranske ulice pa tudi "Fuck you!" Kdo ve zakaj tak pozdrav? Želijo le pozornost, ali jih naša prisotnost res malo moti? Ni mi čisto jasno, kot mi niso jasne naslednje stvari, ki so se zgodile. Vprašanja se kar odpirajo.
Ko smo trije fantje in štiri punce prišli v center, se je okrog nas hitro zbrala gruča deklet. Naše punce so se začele pogovarjati z njimi. One so si že domače, že nekajkrat so skupaj telovadile, midva z Gregorjem pa sva tukaj nova. Čeprav fantov ni bilo od nikoder, se nismo sekirali, saj smo imeli še pol ure časa do uradnega začetka učenja angleščine. Deklice pa so se hitro začele zabavati, se nam smejati in nas spraševati, kako nam je ime. Mislim, da se še nihče ni tako zabaval pri ponavljanju mojega imena kot te punce. Tako je prišlo tudi do tega, da sem dobil nov vzdevek: "Ketchup". Malo sem se delal jeznega, češ Ketchup pa že nisem, da sem jih še bolj spravljal v smeh in da sem tudi jaz izvedel njihova imena. Sam sem se dobro počutil in bil vesel, da sem se malo približal tem deklicam, ampak kot se je izkazalo, to morda v tem okolju ni ravno najboljša ideja. Razmišljam, če bi morda sam moral postaviti mejo... Potem jih deklica najbrž ne bi slišala od zaposlenih. Je mogoče tu res drugače in morajo učenci odrasle moške, za kar nas verjetno imajo, spoštovati in biti do njih kar se da vljudni? Pa je bila deklica res tako žalostna, ker jo je učiteljica nazmerjala, ali morda tudi sama misli, da me je s svojim vedenjem užalila? Vprašanja, vprašanja...
Fantov pa od nikoder. Gremo v pisarno in vprašamo zaposlene - gospo v muslimanski obleki, neko mlajšo gospo brez rute, za katero izvem, da je sicer iz Danske in v Jordaniji študira in prostovoljno dela ter mlajšega moškega. Nimajo ravno kakšnega natančnega odgovora, kako to, da fantov danes ni. "Mogoče imajo šolo," ne zvenijo čisto prepričano. Nimam občutka, da bi nam radi pomagali. Vprašamo, kaj naj, če imajo kakšen nasvet. Gospodična z Danske se pošali: "Go to the mosque and ask the people there to call them from the minaret." Nisem prepričan, če je to res šala ali je bolj sarkazem v smisli: "Kaj zdaj sprašujete, znajdite se, če ste taki junaki, da hodite sem prostovoljsko delat." Mogoče to samo izvira iz mojih lastnih dvomov in vprašanj. Vseeno imam občutek, da nam tu ne zaupajo najbolj. Saj jih razumem, kar na enkrat spet novi evropejski obrazi, ki bi radi nekoga nekaj učili...
Odločimo se, da bomo še malo počakali, čeprav sedaj z bolj malo upanja na to, da se bodo fantje prikazali in se usedemo na kavč pred pisarno. Kmalu se nam pridruži moški (mora biti kakšno leto starejši od mene, ampak čez trideset jih pa pomojem nima) iz pisarne. Usede se zraven in nas ogovori. Nekaj osnovnih stvari o našem znanju arabščine, ampak dovolj, da v meni prebudi željo, da bi navezal čim boljši stik. Skušam se pogovarjati. Vpraša, če sem iz Francije, pa povem, da ne, da sem iz Slovenije. Nato pokaže na Andresa poleg mene: "Germany.," in začne naštevati nemške nogometne klube in igralce, ki jih pozna. Z Andresom rečeta nekaj o nogometu, nato pa vpraša: "Do you know Hitler?" Pomislim: "Oh spet te nerodnosti, s katerimi se morajo soočati Nemci. V Berlinu so mi nekateri govorili o tem ja, to poznam," rečem pa samo nekaj v smislu: "Yes, we all know Hitler," s tonom, ki naj bi izražal neodobravanje tega, kar je naredil, pa vseeno podporo Andresu. Potem pa me še bolj preseneti: "I like Hitler." Nejeveren ga pogledam in rečem; "Nobody likes Hitler." v tistem pa se Andres že sklanja k meni. Pričakujem, da me bo teoretično podučil o tem, da je na svetu še veliko neonacistov kot sem tudi slišal v Nemčiji, ampak reče samo: "Because he killed the Jews." "Yes, but that was before..." Andres samo odkima in tudi meni je hitro jasno, da tu časovno zaporedje in razum nimata kaj dosti zraven. Mislim, da ni kaj razlagati. Če ne bi bilo vojne z Izraelci, ta mladenič sedaj ne bi bil tu. Čeprav je grozno, kar je pravkar rekel, razumem, da se bo moralo zamenjati še kar nekaj generacij, preden se bodo ljudje tu lahko osvobodili sovraštva. Zamenjam temo in naš sogovornik kmalu odide, nas pa pride iskat Ana. Pravi, da fantje na igrišču nagajajo puncam, da se ne morejo igrati. V pisarni prosimo za žogo in gremo zamotit fante. Tako se res nadaljnjo uro igramo. Ni ravno klasična ura angleščine, ampak mi ne znamo arabsko, tako da jih moramo mimogrede naučiti kakšno angleško besedo, oni pa nas kakšno arabsko.
"Res, tole pa je bilo nekaj, kar je šlo bolj v mojo notranjost," premišljujem, avtobusek pa se počasi spušča po hribu navzdol. Polni smo, začela se bo dirka proti Ammanu. Levi pas in hupa, pa klanec navzdol, jaz pa si bom krajšal čas s knjigo. Za danes bo dovolj, čez vikend bo pa spet pestro (jutri gremo do Mrtvega morja), tako da se bo najbrž nabralo še kaj materiala za obveščanje. Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar