Spoznavanje mesta in odkrivanje ljudi

Že od četrtka dalje sem imel proste dni. V četrtek me namreč še niso vključili v prostovoljske aktivnosti, potem pa je prišel vikend, ki ga ravnokar zaključujem v prijetnem domačem stanovanju. Tri dni sem izkoristil za spoznavanje ljudi in (včasih hkrati) odkrivanje mesta.

Najprej posebno podpoglavje "orientacija v Ammanu". Kot bi verjetno prebrali v vsakem turističnem vodiču, v Ammanu imena ulic ne pomenijo nič, oz. morda kaj malega poštarjem, vsi ostali pa se po mestu orientirajo po imenih gričev in dolin, lokalnih imenih ter po raznih stavbah, trgovinah, pekarnah itd. Posebej zanimiva je orientacija po krožnih križiščih. Od tam kjer stanujemo, pa do enega izmed centralnih gričev, vodi cesta preko sedmih krožnih križišč. Če torej želim, da me taksist odpelje domov, moram reči: krožišče sedem, pri mostku za pešče oz. pri avtošoli. Sam sem sprva mislil, da circle 7 pač pomeni sedmo okrožje, šele po kakšnem dnevu mi je užgalo, da gre pravzaprav za krožna križišča. Ko enkrat osvojiš logiko, spoznaš kakšnega arabskega prijatelja in dobiš jordansko sim kartico je prevoz preprost. Prosiš prijatelja, da v arabščini napiše kraj, kjer te mora taksist odložiti, to potem pokažeš taksistu in že si na drugem koncu mesta. To je seveda skrajni primer, ampak nikakor ne najbolj redek. Tako, nekaj osnov, sedaj pa naj vam povem še kaj več o tem, kje smo se potepali.

V četrtek smo se dobili s prostovoljko iz Latvije in njenim tukajšnjim prijateljem Ahmedom. Ta se je ponudil za našega vodiča in nas preko hribčkov odpeljal v mestno središče, ki leži med njimi in se po arabsko imenuje al Balad. Tam smo se sprehodili po ulicah in uličicah in (vsaj jaz) buljili v majhne trgovinice. Po obhodu nas je Ahmed peljal na tradicionalno Jordansko jed humus. Glede restavracije je dejal, da je sicer v nekoliko umazanem okolju, vendar imajo res dobro hrano in s prostovoljci vedno hodijo tja. Hrana je bila res odlična. Jedli smo s skupnega pladnja, in sicer po arabsko, z rokami tako, da utrgaš kos ploščatega kruha, ga "odpreš" in z njim zajameš hrano. Med kosilom nas je prišla pozdravit tudi miška (morda podganica), naslednji dan pa neprijetno zvijanje v trebuhu in ... No, moj razvajeni želodec se pač mora še malo utrditi, pa še premalo ga razkužujem.

Zvečer smo se skupaj s prostovoljci in drugimi, ki so jih prostovoljci že uspeli spoznati, dobili pri prostovoljkah v stanovanju v centru (stanovanje Jabel Amman). Tega stanovanja se je oprijel sloves, da se tam vedno zbirajo vsi prostovoljci. Skupaj tam namreč živi šest deklet, dva fanta sta samo kakih 15 minut stran, za nas bolj oddaljene pa je vseeno lažje priti v center, kot pa da bi oni vsi hodili nekam na obrobje. Tam se je začelo malo bolj široko spoznavanje prostovoljcev. Zanimivi ljudje, sploh mi je v spominu ostala Oana, ki je študirala v Trstu in je nora na slovensko gobovo juho v kruhovi posodici. No, pa tudi Johana iz Avstrije, ki dela v diplomaciji in je bila v času arabske pomladi v Egiptu in to na ne najbolj mirnih območjih. Zanimive zgodbe in nasploh zelo pisana druščina ljudi iz Evrope, Bližnjega vzhoda in Afrike, od katerih jih ima veliko za seboj že kar nekaj let življenja v inozemstvu.

Dan kasneje, torej v petek, sva se z Gregorjem dobila z najinim mentorjem (= oseba iz gostiteljske organizacije, zadolžena za to, da novega prostovoljca vpelje v mestno življenje, mu pomaga pri vključevanju v družbo itd.) Mentorju je ime Anan in izkazalo se je, da je res predan svojemu delu. Boljšega ne vem če bi si lahko želela. Dobili smo se v baru blizu centra, spili kavo in debatirali. Kakšni dve uri. O vsem kar počnemo, pa o naših življenjih, prisluhnil je najinim željam glede dejavnosti tu v Ammanu in še in še. Vse bi nama zrihtal, vse razložil, naju o vsem podučil. Npr. pogovor je nanesel tudi na to, da bi šel jaz v soboto rad k maši. Mislim, da je Anan musliman, toda povsem se je zavzel za to, da mi bo našel eno cerkev. Bo vprašal svoje prijatelje kristjane. Uau. Učim se lahko od njega. Potem smo šli kar takoj pogledati eno cerkev, ki stoji čez cesto od ene najlepših mošej v Ammanu. Izkazalo se je, da gre za koptsko cerkev, imajo pa obred na vse zgodaj zjutraj. Morda se kdaj pridružim, da vidim, kako izgleda njihov obred. Za njo smo obiskali še mošejo, kjer je bila ravno večerna molitev. Lepo je bilo stopiti v sveti prostor in začutiti nekaj njegovega miru.

Danes smo se spet dobili z Ananom. Spet si je vzel celo popoldne samo za naju in naju peljal na citadelo, potem pa še v rimski amfiteater. Oboje vzbuja občudovanje, citadela predvsem zaradi prelepega razgleda na vse strani, amfiteater pa... Hm, niti ne vem, ampak je svojevrstno sedeti na vrhnjih vrstah, gledati navzdol in se zamisliti, da so tod nekoč igrali, govori ali karkoli že. Še skupno kosilo (tokrat specialiteta iz ovčjega mesa, riža in jogurta iz ovčjega mleka imenovana mansaf) in slovo. Jutri pa prvi delovni dan v begunskem centru suf. Bomo videli s čim nam bo postregel.

Datlji