Moja doživljanja, moje delo, moj EVS

Za pošiljajočo organizacijo (zavod Voluntariat) sem moral napisati nekaj o svojem doživljanju in delu tu v Jordaniji in nastalo je tole. Vi moji zvesti bralci, si lahko preberete zapis še preden ga bodo objavili :) 

Pa ste me ujeli. Ravno v času, ko sem se znašel v manjši »krizici«, in ko se sprašujem ali bo moje prostovoljsko delo v Jordaniji sploh komu koristilo bodisi tukajšnjim beguncem bodisi vsaj meni samemu, pride spodbuda, naj napišem kaj o svojem doživljanju in svojem delu. Priznam, da sem ob tem najprej pomislil: »Pa kaj pa naj napišem?!« a sem se po kratkem premisleku zavedel, da sem v teh štirih mesecih, ki so za menoj, doživel že marsikaj in premišljeval že o marsičem, na kar v takih trenutkih »krizic« kar prehitro pozabim. Naj vam torej na kratko predstavim, katere so tiste najpomembnejše izkušnje, ki mi jih je Jordanija podarila do sedaj.

Že od vsega začetka so se moja razmišljanja najbolj vrtela okrog beguncev in begunstva. Razumljivo, saj je vendar moje glavno delo tu poučevanje angleščine otrok v begunskih taboriščih. Najprej, se spomnim, me je presenetila zunanja podoba taborišč, ki ju po tem, ko smo ju prvič obiskali, sploh več nisem mogel imenovati »taborišči«. Zame bi bila boljša beseda »vasi« ali pa celo »mesti«, saj kot prvo v enem živi okrog 20 000, v drugem pa okrog 25 000 ljudi (manjše od njiju bi po št. prebivalcev slovenskih mest pristalo na osmem mestu, takoj za Novim mestom), kot drugo pa njun izgled še zdaleč ne spominja na to, na kar pomislim, ko slišim besedo taborišče - torej na veliko področje posejano s šotori oz. v najboljšem primeru s kontejnerji. Taborišči, ki ju obiskujemo mi, sta stari že skoraj petdeset let in sta temu primerno tudi kolikor toliko ustrezno pozidani. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da sem v Jordaniji obiskal le dve begunski taborišči in da vsa, sploh pa novejša taborišča za Sirske begunce, niso taka kot ti dve.

Nadalje sem veliko razmišljal o begunstvu na sploh, še posebej v povezavi z vsemi temi oboroženimi spopadi, ki se odvijajo povsod okrog »alhamdulillah« mirne Jordanije. Že samo sirskih beguncev je do danes že več kot 3,5 milijonov. Nekje sem prebral, da je število beguncev in zaradi oboroženih spopadov razseljenih znotraj lastnih držav na svetu dandanes najvišje po drugi svetovni vojni. Kljub temu pa se mi zdi, da doma tega sploh ne občutimo in se ne zavedamo. Kdo ve, kako si Slovenci v povprečju sploh predstavljajo begunce, recimo begunce iz Bližnjega vzhoda? Da so to neizobraženi, nerazgledani, ubogi, travmatizirani, ozkogledi muslimani?

No, če si jih predstavljajo tako, njihove predstave niso daleč od tistih, ki sem jih nedolgo nazaj imel sam. Res da sem v prejšnjih oznakah malo pretiraval, ampak prav tako je tudi res, da o beguncih nisem imel tako razdelane predstave, kot sem jo prek spoznavanja nekaterih ljudi in ogleda nekaterih filmov (npr. The return to Homs in Io sto con la sposa), pridobil tu. Nikoli si begunca nisem predstavljal npr. kot mladega študenta računalništva, kristjana, navdušenega nad ameriško rock glasbo (še posebej skupino Sistem of a down), ki v Jordaniji tudi sam dela v eni od nevladnih organizacij, da pomaga komu drugemu kot beguncem. Ali pa kot gospo, mamo štirih otrok, ki je bila v Siriji učiteljica angleščine, sedaj pa se po najboljših močeh trudi, da bi otrokom, ki so tako kot ona pribežali v Jordanijo, posredovala čim več znanja angleščine in jim tako lepšala sedanjost ter omogočala boljšo prihodnost. Ali pa kot zdravnika v petdesetih letih, ki si s svojo ženo in sinom prizadeva priti v Evropo. Na kratko, begunca si nisem predstavljal kot enega izmed nas in dragoceno je, da so sedaj moje predstave precej bolj osebne in konkretne, ne toliko odmaknjene in posplošene.

Vidite, sedaj pa kar ne morem prenehati s pisanjem. Jordanija me je nagovorila tudi s svojo versko strpnostjo oz. dobrimi in odprtimi odnosi med muslimani in kristjani. Zavedanje slednjega je začelo spodbujati že eno prvih opažanj v mestu Amman, namreč podoba mošeje kralja Abdullaha, ki ji nasproti (samo čez cesto) stojita dve krščanski cerkvi. Še bolj sem se tega zavedel, ko sem se s svojim mentorjem pogovarjal o tem, da bi rad v Jordaniji hodil tudi v kakšno cerkev in mi je sam ponudil pomoč pri iskanju le-te, čeprav je sam musliman. Tudi na splošno imam tu v Jordaniji občutek, da sem lahko skoraj bolj odkrito kristjan, kot pa doma, kljub temu, da je tu kristjanov le nekaj manj kot 6 %. Sprašujem se, ali bi slovenski kristjani tako odprto sprejemali muslimane, kot sem sam sprejet tu. Odvisno? Najbrž. Ali pa, bi razumeli, da vsak ki nosi arabski šal, še ni musliman, temveč ga boš morda prav s tem pokrivalom zagledal v cerkvi.

Kar se pa tiče bolj konkretno mojega dela tu … Hm, najprej sem hotel ta zapis strogo razdeliti na prvi del: moje doživljanje in drugi del: moje delo. Pa sem si pravkar rekel: »Pa saj to je to, to je moje delo.« Ravno moje delo, to da hodim v begunsko taborišče ali pa v mesto Sahab z dejavnostjo poučevanja angleščine (čeprav cilj našega dela ni zgolj to, ampak predvsem medkulturni dialog) in se tam srečujem z ljudmi, ki s tem, ko jih spoznavam, spreminjajo moje stereotipe in predstave, ravno to kroji moje doživljanje, kaj pa drugega. In če pogledam še malo širše, mar je moja vloga tu res samo v tistih šestih urah dela z begunci na teden? Je samo to tisto, kar prinaša »korist«? Če bi gledal le tako, bi se res lahko vprašal, zakaj sem sploh tu? Otroci si komaj da zapomnijo kakšno novo angleško besedo, ure pogosto (sploh po zimi) odpadajo, nekaj časa delam z eno skupino, potem se število udeležencev zmanjšuje, pa se vodstvo odloči, da bi bilo dobro začeti z novo skupino. Nekaj časa delam z eno skupino, potem pa mi organizacija dodeli novo in staro prevzame kdo drug, ki ne ve čisto dobro, kaj smo se mi že učili in kaj še ne. Ne znam niti toliko arabščine, da bi lahko otroke naučil vsaj osnovnih pravil slovnice (npr. da je v angleščini ves čas treba uporabljati glagol biti, ko ga arabščina skoraj ne pozna. »Jaz utrujen,« to je to, nobenega »sem«). Na začetku me delo navduši, ko pa je treba vztrajati in vsak teden pripraviti kaj novega, kaj zabavnega, da bodo otroci sodelovali, se pogosto zavem, da predvsem v pripravah ur ni nekega veselja ampak le še trud.

Ja, če vso korist zreduciram zgolj na število novih besed, ki sem jih posredoval otrokom, potem lahko ta »krizica« traja še vsa dva meseca, ki sta pred menoj. Če pa se zavem vsaj tega, kar sem zapisal v zgornjih odstavkih in temu dodam še vse nasmehe in šaljenja z otroki, druženja in prijateljstva s prostovoljci, izlete po Jordaniji, okusno arabsko hrano in ne nazadnje že samo dejstvo, da sem lahko v tem okolju, se zavem, da je tale moj EVS res velik privilegij. Že če bi se samo s temi izkušnjami vrnil domov, ne bi bilo zaman, pa me čakata še dva meseca. Marsikaj se še lahko zgodi in kljub vsemu kar se zgodi, se bom najbrž vseh sadov te prostovoljske izkušnje zavedel šele, ko bom že nekaj časa nazaj doma.

Roki na obisku

Zdaj se pa res že nekaj časa nisem oglasil. Razlog? Imel sem obisk! Za kratek teden sva se skupaj z Rokijem šla turista. Od vsega, kar sva doživela, bi rad z vami podelil le nakaj dogodkov in razmišljanj.

Mešani občutki do Petre

Obisk najbolj obiskanega turističnega kraja v Jordaniji, Petre, za seboj pušča mešane občutke. To čudo sveta res ponuja številne lepote, vendar pa so visoke cene in agresivno ponujanje vsega mogočega skoraj omajale moje navdušenje nad Jordansko gostoljubnostjo. Nek vtis o arabski kulturi sem v teh treh mesecih že dobil, in prav boleče je bilo spoznavati, da povsod ni tako kot v Ammanu ali v kampih. Da te imajo nekje lahko tudi za hodeči bankovec, in da moraš biti nesramen ali ignorantski, da te pustijo pri miru. Saj povsem razumem, Petro vsak dan obišče toliko turistov, da je vsak pač le številka in da se je treba za zaslužek boriti s konkurenco. Pa vendar, take Jordanije do sedaj nisem bil vajen. 

Za primer naj služi anekdota z beduinsko mamo. Z Rokijem sva najprej obiskala Malo Petro, kanjon kakšnih 10 km stran od "prave" Petre, kjer si prav tako lahko ogledaš v skalo vsekane zgradbe, le da je vse skupaj precej manjše. V Mali Petri sva bila tisto dopoldne povsem sama. Vseeno se pozna, da februar ni turistična sezona. Sprehodila sva se mimo omenjenih zgradb in po v skalo vsekanih stopnicah prišla do ozkega kanjona, kjer je ob nekaj prodajnih eksponatih na eni in ognju na drugi strani sedela starejša gospa. Povabila naju je, naj se ustaviva na čaju. Obljubila sva ji, da se sprehodiva samo do konca soteske, pogledava razgled in se potem ustaviva. In res, nazaj grede sva se skupaj z njo vsedla k ognju. Ona nama je ponudila čaj, midva pa njej jabolko. Nato sva midva potegnila na plano salamo in sir, ona pa kruh in skupaj smo jedli. Pomislil sem: "O kako lepo, izgleda si sedaj, ko ni sezone, gospa lahko vzame več časa za ljudi. Takole skupaj jesti, si deliti hrano, je res lepo." Ko smo pojedli, kar smo mislili, nama je začela ponujati svojo robo. Kljub vztrajanju, naj kaj kupiva, se nisva odločila za nič, tako da sem gospo le hotel vprašati, če sva ji kaj dolžna za čaj. "For tee and everything: 5 JD (5x več kot je normalna cena za dva čaja)." "Whaaaaaat, I don't give you 5, take 3," sem dejal in po mojem je nisem niti pogledal ko sem ji porinil tiste 3 JD-je, se obrnil in kar se da hitro odšel. 

   

Podobno "nategnjenega" sem se počutil tudi, ko so naju zvlekli na konje. Jahanje do vhoda v Petro je namreč "vključeno v ceno," kot so nama povedali in kot dejansko piše na vstopnici v Petro. Vendar pa beduinski mladeniči pričakujeje "just a normal tip" (samo običajno napitnino). Po njihovo je to 15 JD (18 €). Po moje je bilo še 5 JD, kolikor sem jim kar prehitro dal, velik nateg. Od teh dveh dogodkov naprej sem postal živčen ob vsakem kočijažu, jahalcu osla ali kamele, prodajalcu zapestnic ali razglednic ali gostincu, ki mi je kar koli ponudil. Teh pa ni bilo konca. "You wan't to ride a donkey?" "No, thank you." To rečem enemu, pa drugemu, pa tretjemu, pa Marija, a me mora še peti  trikrat vprašati isto, če vidi, da kot stara plata ponavljam "La šukran! (Ne hvala)" že deset minut. Ali misli, da je njegov osel toliko lepši, da se bom na enkrat kar premislil, ali kaj? Pa vem, tukaj ne gre kriviti njih, da bi bilo oni krivi za mojo slabo voljo in živčnost. Zavedam se, da je to pač njihovo delo in najbrž kljub vsej množici turistov nekega bajnega dobička nimajo. Ta jeza je izvirala iz mene, ker po treh mesecih prostovoljstva in spoznavanja arabske kulture kot izjemno gostoljubne nisem mogel sprejeti, da sem tu samo eden od množice turistov. Ne, jaz poznam Jordanijo in jo imam rad, znam celo nekaj malega arabščine, živim z vami in nisem tu poln denarja prišel z avtobusom direktno iz razkošnega hotela, ampak me je že pri 55 JD-jih, ki sem jih odštel za vstopnino precej zabolelo (gorenjska duša pač). Tako da sva z Rokijem po hitrem postopku zavila v hribe, stran od množice trgovcev in turistov, ter večji del dneva prebila tam. Razgled na Petro od zgoraj je bil čudovit. Podobno sva storila tudi drugi dan. Tako so mi kot lepe izkušnje Petre v spominu ostali predvsem vrhovi okoliških hribov in razgledi z le-teh. To pa je bilo čudovito!

Mesto, kjer je bil Jezus krščen pušča razmislek

Dan po vrnitvi iz Petre naju je pot vodila ob reko Jordan, kjer je Janez krščeval. Tudi to je poseben turistični ogled. Reka Jordan namreč ločuje Jordanijo od Palestine/Izraela, tako da se na tem območju ne moreš prosto gibati. Ogledi so tako omejeni na 45 minutni sprehod. Avtobus te pobere pred centrom za obiskovalce in odpelje do mrtvega rokava reke Jordan. Od tam te vodič po skrbno urejeni potki, ki ima ves čas tudi "senčno strehico" vodi do dveh najpomembnejših točk: mesta, kjer je najbolj verjetno, da je bil Jezus krščen (res, vodič je navedel kar nekaj dokazov za verodostojnost tega mesta) in mesta, kjer sedaj teče le še kakšnih pet metrov široka reka Jordan. Ob tem slišiš vse najbolj bistvene informacije, si ogledaš cerkvico, se poslikaš in že si pred trgovinico, kjer imaš deset minut časa, da kaj kupiš. To je vse. No, mogoče lahko vse skupaj doživiš veliko bolj globoko, ampak jaz nisem.

Mesto Jezusovega krsta

Pogled na drugo stran Jordana

Vožnja z avtobuskom je kot kaže pomemben kraj za razmislek. Na poti nazaj do centra za obiskovalce sem premišljeval, kako malo se me dotaknejo neke kulturne znamenitosti. V Petri sem najbolj užival v miru na vrhovih okoliških vzpetin, tu pa bi tudi lahko rekel, da se mi zdi najbolj dragoceno to, da sem videl, v kakšni pokrajini se je odvijal Jezusov krst, kje se je pravzaprav dogajalo, zdaj ali je bilo to prav na tisti točki ali 100 m stran se mi res ni zdelo bistveno. In ko se spominjam, kdaj sem v preteklosti preživel svoje najlepše trenutke na potovanjih oz. v tujini, prva mesta zagotovo ne zasedajo neke znamenitosti. Bolj visoko kotirajo srečanja, uvidi, duhovne izkušnje, neverjetno gostoljubje in podobno. Šele za tem pride Machu Piccu, ki je res veličasten. Kje pa so vse tiste zgradbe, trgi, muzeji in cerkvice, ki sem si jih že ogledal. Večine se niti ne spomnim. Ne rečem, da bi moral tako potovati vsak. Upam pa, da pri mojem naslednjem potovanju prioriteta ne bodo ogledi, ampak tisto, kar ostane še kje globlje kot na "fotografskem papirju". Je pa res, imam vam kaj pokazati :)

Pršu je oblak in ga kipnu ene 20 cm

Naslednji dan sva z Rokijem preživela v Ammanu. Kam drugam tako ni bilo za iti, ker je ves dan včasih bolj, včasih manj deževalo. Sprehodila sva se skozi center mesta, šla na pijačo in obiskala Estonca. Že ko sva bila še pri njima, se je dež začel mešati s snegom, tako da se nisva ravno obotavljala, ampak v upanju, da dobiva taksi po normalni ceni kar hitro krenila proti domu. Naslednje jutro naju je zunaj pričakalo kakšnih 15-20 cm snega. Zjutraj je bil še skoraj povsem nedotaknjen, razen enega avta, se še nihče ni spravil na ulico. Dan sva prebila v družbi mladih iz bližnje grkokatoliške župnije (na šiši v toplem cafeju). Zvečer je Roki že pred deseto odšel na letališče, da bi ujel katerega od večernih avtobusov, saj ponoči ni ravno gotovo, da se v takih razmerah da priti do tja. Tako je odšel moj prvi obiskovalec. V teh nekaj dnevih je videl najpomembnejšo znamenitost Jordanije, obiskal mesto krščevanja, poskusil vse mogoče jordanske specialitete, spoznal svoje kolege iz grkokatoliških vrst in nenazadnje tudi pridobil možnost, da oceni, koliko od tega, kar pišem tu na blog je dejansko res :) No danes pa imamo že spet sonce, sneg se pospešeno tali, tako da bomo jutri verjetno že delali. 

Srečno! 

Pogledal sem ven in sklenil, da objavi dodam še nekaj slik. Razlog? Spredvidel sem, da smo se čez noč znašli na levem bregu reke Ammanke.

Jez na Ammanki :)

Sedaj pa res: srečno!

Bravo ženske!

Pred nekaj urami sem se vrnil iz Sahaba, kjer sem doživel eno močno izkušnjo neverjetne borbe in vztrajanja, še bolj morda upanja in optimizma. Gospa Ebitsan (upam, da sem si prav zapomnil ime), begunka iz Sirije, nama je z Oano predstavila naše novo delovno mesto - hišo, kjer živijo sirske begunke s svojimi otroki. Ta zapis bo torej posvečen mojim prvim vtisom od tod. To imejte v mislih, gre za prve vtise in mogoče se bom čez mesec dni držal za glavo, ko bom ob ponovnem prebiranju ugotavljal, kako mi takrat še čisto nič ni bilo jasno.

Pa začnimo od začetka. Katie mi je pred kakšnim mesecem, ko sem bil prvič namenjen v Sahab, omenila, da jo je ena od njenih učenk spraševala, če bi bilo možno, da bi kdo od nas lahko delal tudi s sirskimi otroki, ki v Sahabu živijo z mamami. Očete so izgubili. Katie je dejala, da si gospa želi bolj, da bi hodili tja in se enkrat na teden igrali z njimi oz. izvajali kakšne aktivnosti in jih tako malo opogumili - bolj v smislu, da bi bili z nečem zaposleni, da bi se imeli lepo kot pa da bi se prav strogo učili angleščino. Sam sem takrat pokazal zanimanje, Katie je govorila še z Laumo in tako smo v februarju na urnik uvrstili še sirske otroke, midva z Oano pa sva danes skupaj odšla tja.

Na krožnem križišču v Sahabu sva poklicala Ebitsan in čez nekaj minut smo že pešačili proti hiši. Nekaj vljudnih zahval, da sva pripravljena pomagati, pa nekaj uvodnih pojasnil v smislu: otroci so res v slabem stanju, potrebujejo podporo, nimajo očetov; in smo bili tam. Pred veliko hišo, bolj blokom, na obrobju Sahaba. Po stopnicah smo se spustili v vežo, polno otroških čeveljčkov. Še sam sem se začel sezuvati, čeprav je Ebitsan hitro pripomnila da ne, da ni treba. Nato smo vstopili v prvo sobo - v njej je na majhnih zdelanih žimnicah okrog nizkih mizic sedelo kakšni petnajst deklet. Vse so bile po čelu polepljene z majhnimi zvezdicami - kot je rekla Ebitsan - nagradami za pridnost in znanje. Imele so uro arabščine. "Kje so fantje?" je učiteljico vprašala Ebitsan in ta nas je napotila v naslednjo sobo. Tam so v sobici, veliki za četrtino naše dnevne sobe sedeli fantje in se učili angleščino. Na hitro smo se predstavili drug drugemu, nato pa naju je Ebitsan odpeljala še v tretjo sobo, kjer je bilo tudi nekaj otrok. Vmes mi je, kot da bi me kaj motilo to, da so malo bolj zbasani in brez prave šolske opreme, govorila, da res nimajo dosti, pa da je težko, ampak naj bom optimističen - "You have to be optimistic." "Kako naj ne bom, če mi to rečeš ti, že ko te gledam ne morem drugače" si mislim in se res čudim njenemu žaru, s katerim naju vodi po sobah. Zadnja soba je nekoliko večja, v njej pa ni drugega kot mala pručka na njej pa projektor in prenosnik. Tudi to lahko uporabita, vse lahko počnemo - lahko plešemo, pojemo, kar koli hočeta, imamo tudi CD-je, če hočeta in materiale, liste, flomastre. Vmes se okrog nas nagnete gruča otrok. Najprej nama predstavi najstarejšega fanta (kakšnih 13 let): "On je tu najstarejši fant v hiši," pravi. "The boss!" se pohecam in ga pozdravim. Ime mu je Noor. "Očeta in dva brata so mu ubili, sedaj so tu z mamo in tretjim bratom." Zraven se pririne še ena deklica. "Her father was tortured to death, she has a lot of ... nightmares, (njenega očeta so mučili do smrti, pogosto ima nočne more)" pove Ebitsan. "Uf!" zavzdihnem a ona se samo nasmehne češ "Ya habibi, to je naša realnost." Hočem jo povprašati kako ta improvizirana "kletna" šola deluje, sploh ali vse učiteljice delajo prostovoljno ali dobijo kakšen denar. Ko ravno sprašujem o denarju, deklica z downovim sindromom pograbi moj nahrbtnik, tako da ji moram nakazati, naj mi ga vrne. Ebitsan očitno ne razume mojega vprašanja glede delovanja šole, saj z neko mešanico presenečenja in razočaranja odgovori: "Amm, yes, I can ask them if they will give you some money. (Ja, lahko vprašam, če ti lahko kaj plačajo.)" "No, no, no, not me, I was asking if YOU get some money. (Ne, ne, ne, sprašujem, če vi dobite kaj denarja.)" "Aaa, nooo, I do this for ... (Ne, to delam za ...)" in se ozre ter z roko pokaže navzgor proti nebu. "I will also do this for... (Tudi jaz bom to delal za ...)" in tudi jaz pokažem proti nebu. Ebitsan se nasmeje in reče "OK, that makes two of us! (OK, sva že dva!)"

Nato reče, da bo zbrala vse otroke v eno sobo-učilnico. Prvo uro bomo namenili spoznavanju. Res, midva z Oano se še enkrat predstaviva otrokom, otroci en za drugim zrecitirajo: I am ... - zapomnim si le kakšna tri imena (Ali, Yezan in Mohammad) - Noor za našimi hrbti na steno obesi tablo in preostanek ure je prepuščen nama z Oano. K sreči sva s seboj prinesla kartice s slikami in angleškimi imeni živali. Želiva, da bi otroci eden za drugim prihajali "pred tablo", vzeli kartico in povedali angleško ime živali. Prvih nekaj imen se to še da, nato pa se otroci gnetejo vedno bližje, vsak hoče priti takoj na vrsto, skoraj nama že vlečejo kartice iz rok. Učiteljica jih posede nazaj, na moje "sit down" ne reagirajo. "O, ko bi znal malo več arabščine!" Nato učiteljica reče, da bo šla molit. Odgovorim, da ni problema, seveda lahko. Toda sekundo za tem, ko zapusti razred, je znotraj spet nered. Najbrž je tudi njej, ko od zunaj sliši hrup, jasno, da kakim petintridesetim otrokom midva z Oano sama nisva kos. "I will pray later, (Bom šla molit kasneje.)" nama ponovno priskoči na pomoč. Z njeno pomočjo (prevajanjem, mirenjem) nekako izpeljeva zastavljene aktivnosti. Po uri mi Oana reče: "Čisto tako za drugič - tole "drug za drugim" ne bo šlo, se bova morala spomniti drugačne aktivnosti." Ja, res je, tudi sam razmišljam, da bi bile morda bolj učinkovite aktivnosti, ki bi jih vsi otroci izvajali na enkrat... Poslovimo se od otrok in Ebitsan naju pospremi proti cesti, na kateri lahko ustaviva avtobus.

Na poti nazaj se nama zahvaljuje, da sva prišla, čeprav bi po mojem morala biti bolj hvaležna midva. Videti, kako so se te mlade gospe (Ebitsan je stara 32) zavzele in organizirale, kako so kljub temu, da so same najbrž preživele marsikaj hudega, vložile svojo energijo in za otroke uredile prav prijetno domačo šolo, kjer jim lahko povrnejo nekaj tiste strukture, varnosti, udobja, občutka kontrole in vsakdanjosti, ki jih zdaj potrebujejo, je res pravi privilegij. Te ženske so učiteljice, mame, svetovalne delavke, begunke, čistilke in ravnateljice - vse v enem. Bravo ženske!

Objava posvečena arabski "mami"

En lep pozdrav!

Ta teden sem bil zadolžen za pripravo članka za spletno stran jordanske organizacije. Moj izdelek si lahko preberete tukaj (v angleščini). Priporočam tudi branje kakšnega drugega članka npr.
The Power of English je meni zelo všeč.

Se še kaj oglasim!