Moja doživljanja, moje delo, moj EVS

Za pošiljajočo organizacijo (zavod Voluntariat) sem moral napisati nekaj o svojem doživljanju in delu tu v Jordaniji in nastalo je tole. Vi moji zvesti bralci, si lahko preberete zapis še preden ga bodo objavili :) 

Pa ste me ujeli. Ravno v času, ko sem se znašel v manjši »krizici«, in ko se sprašujem ali bo moje prostovoljsko delo v Jordaniji sploh komu koristilo bodisi tukajšnjim beguncem bodisi vsaj meni samemu, pride spodbuda, naj napišem kaj o svojem doživljanju in svojem delu. Priznam, da sem ob tem najprej pomislil: »Pa kaj pa naj napišem?!« a sem se po kratkem premisleku zavedel, da sem v teh štirih mesecih, ki so za menoj, doživel že marsikaj in premišljeval že o marsičem, na kar v takih trenutkih »krizic« kar prehitro pozabim. Naj vam torej na kratko predstavim, katere so tiste najpomembnejše izkušnje, ki mi jih je Jordanija podarila do sedaj.

Že od vsega začetka so se moja razmišljanja najbolj vrtela okrog beguncev in begunstva. Razumljivo, saj je vendar moje glavno delo tu poučevanje angleščine otrok v begunskih taboriščih. Najprej, se spomnim, me je presenetila zunanja podoba taborišč, ki ju po tem, ko smo ju prvič obiskali, sploh več nisem mogel imenovati »taborišči«. Zame bi bila boljša beseda »vasi« ali pa celo »mesti«, saj kot prvo v enem živi okrog 20 000, v drugem pa okrog 25 000 ljudi (manjše od njiju bi po št. prebivalcev slovenskih mest pristalo na osmem mestu, takoj za Novim mestom), kot drugo pa njun izgled še zdaleč ne spominja na to, na kar pomislim, ko slišim besedo taborišče - torej na veliko področje posejano s šotori oz. v najboljšem primeru s kontejnerji. Taborišči, ki ju obiskujemo mi, sta stari že skoraj petdeset let in sta temu primerno tudi kolikor toliko ustrezno pozidani. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da sem v Jordaniji obiskal le dve begunski taborišči in da vsa, sploh pa novejša taborišča za Sirske begunce, niso taka kot ti dve.

Nadalje sem veliko razmišljal o begunstvu na sploh, še posebej v povezavi z vsemi temi oboroženimi spopadi, ki se odvijajo povsod okrog »alhamdulillah« mirne Jordanije. Že samo sirskih beguncev je do danes že več kot 3,5 milijonov. Nekje sem prebral, da je število beguncev in zaradi oboroženih spopadov razseljenih znotraj lastnih držav na svetu dandanes najvišje po drugi svetovni vojni. Kljub temu pa se mi zdi, da doma tega sploh ne občutimo in se ne zavedamo. Kdo ve, kako si Slovenci v povprečju sploh predstavljajo begunce, recimo begunce iz Bližnjega vzhoda? Da so to neizobraženi, nerazgledani, ubogi, travmatizirani, ozkogledi muslimani?

No, če si jih predstavljajo tako, njihove predstave niso daleč od tistih, ki sem jih nedolgo nazaj imel sam. Res da sem v prejšnjih oznakah malo pretiraval, ampak prav tako je tudi res, da o beguncih nisem imel tako razdelane predstave, kot sem jo prek spoznavanja nekaterih ljudi in ogleda nekaterih filmov (npr. The return to Homs in Io sto con la sposa), pridobil tu. Nikoli si begunca nisem predstavljal npr. kot mladega študenta računalništva, kristjana, navdušenega nad ameriško rock glasbo (še posebej skupino Sistem of a down), ki v Jordaniji tudi sam dela v eni od nevladnih organizacij, da pomaga komu drugemu kot beguncem. Ali pa kot gospo, mamo štirih otrok, ki je bila v Siriji učiteljica angleščine, sedaj pa se po najboljših močeh trudi, da bi otrokom, ki so tako kot ona pribežali v Jordanijo, posredovala čim več znanja angleščine in jim tako lepšala sedanjost ter omogočala boljšo prihodnost. Ali pa kot zdravnika v petdesetih letih, ki si s svojo ženo in sinom prizadeva priti v Evropo. Na kratko, begunca si nisem predstavljal kot enega izmed nas in dragoceno je, da so sedaj moje predstave precej bolj osebne in konkretne, ne toliko odmaknjene in posplošene.

Vidite, sedaj pa kar ne morem prenehati s pisanjem. Jordanija me je nagovorila tudi s svojo versko strpnostjo oz. dobrimi in odprtimi odnosi med muslimani in kristjani. Zavedanje slednjega je začelo spodbujati že eno prvih opažanj v mestu Amman, namreč podoba mošeje kralja Abdullaha, ki ji nasproti (samo čez cesto) stojita dve krščanski cerkvi. Še bolj sem se tega zavedel, ko sem se s svojim mentorjem pogovarjal o tem, da bi rad v Jordaniji hodil tudi v kakšno cerkev in mi je sam ponudil pomoč pri iskanju le-te, čeprav je sam musliman. Tudi na splošno imam tu v Jordaniji občutek, da sem lahko skoraj bolj odkrito kristjan, kot pa doma, kljub temu, da je tu kristjanov le nekaj manj kot 6 %. Sprašujem se, ali bi slovenski kristjani tako odprto sprejemali muslimane, kot sem sam sprejet tu. Odvisno? Najbrž. Ali pa, bi razumeli, da vsak ki nosi arabski šal, še ni musliman, temveč ga boš morda prav s tem pokrivalom zagledal v cerkvi.

Kar se pa tiče bolj konkretno mojega dela tu … Hm, najprej sem hotel ta zapis strogo razdeliti na prvi del: moje doživljanje in drugi del: moje delo. Pa sem si pravkar rekel: »Pa saj to je to, to je moje delo.« Ravno moje delo, to da hodim v begunsko taborišče ali pa v mesto Sahab z dejavnostjo poučevanja angleščine (čeprav cilj našega dela ni zgolj to, ampak predvsem medkulturni dialog) in se tam srečujem z ljudmi, ki s tem, ko jih spoznavam, spreminjajo moje stereotipe in predstave, ravno to kroji moje doživljanje, kaj pa drugega. In če pogledam še malo širše, mar je moja vloga tu res samo v tistih šestih urah dela z begunci na teden? Je samo to tisto, kar prinaša »korist«? Če bi gledal le tako, bi se res lahko vprašal, zakaj sem sploh tu? Otroci si komaj da zapomnijo kakšno novo angleško besedo, ure pogosto (sploh po zimi) odpadajo, nekaj časa delam z eno skupino, potem se število udeležencev zmanjšuje, pa se vodstvo odloči, da bi bilo dobro začeti z novo skupino. Nekaj časa delam z eno skupino, potem pa mi organizacija dodeli novo in staro prevzame kdo drug, ki ne ve čisto dobro, kaj smo se mi že učili in kaj še ne. Ne znam niti toliko arabščine, da bi lahko otroke naučil vsaj osnovnih pravil slovnice (npr. da je v angleščini ves čas treba uporabljati glagol biti, ko ga arabščina skoraj ne pozna. »Jaz utrujen,« to je to, nobenega »sem«). Na začetku me delo navduši, ko pa je treba vztrajati in vsak teden pripraviti kaj novega, kaj zabavnega, da bodo otroci sodelovali, se pogosto zavem, da predvsem v pripravah ur ni nekega veselja ampak le še trud.

Ja, če vso korist zreduciram zgolj na število novih besed, ki sem jih posredoval otrokom, potem lahko ta »krizica« traja še vsa dva meseca, ki sta pred menoj. Če pa se zavem vsaj tega, kar sem zapisal v zgornjih odstavkih in temu dodam še vse nasmehe in šaljenja z otroki, druženja in prijateljstva s prostovoljci, izlete po Jordaniji, okusno arabsko hrano in ne nazadnje že samo dejstvo, da sem lahko v tem okolju, se zavem, da je tale moj EVS res velik privilegij. Že če bi se samo s temi izkušnjami vrnil domov, ne bi bilo zaman, pa me čakata še dva meseca. Marsikaj se še lahko zgodi in kljub vsemu kar se zgodi, se bom najbrž vseh sadov te prostovoljske izkušnje zavedel šele, ko bom že nekaj časa nazaj doma.