We will return to Palestine inshaalla

(Če bo Bog dal, se vrnemo v Palestino)

Te besede prebivalcev Gaza campa, ki so jih lokalni raperji s pevsko pomočjo ene naših prostovoljk spretno vpletli v videospot, so pogosto odmevale v mojih mislih, ko sem se potikal po deželi na drugi strani Jordana - Palestini in Izraelu. V tem zapisu, ki nastaja ravno teden po moji vrnitvi nazaj v Jordanijo, bom skušal strniti moje vtise s tega 9-dnevnega potovanja. 

Čakam, da zavre voda za čaj na štedilniku in se sprašujem, kaj bi počel ta večer. Bi vendarle ponovil predstavitev Evropske prostovoljske službe, ki jo imamo v torek na eni od univerz v Ammanu. Ali pogledal nadaljevanje serije In treatment. Mah nič se mi ne da, zakaj ni že ena ura kasneje, da bi lahko šel spat. Nato pa se spomnim, da se že dolgo nisem nič javil na blog. No, to bi se pa lahko spravil. Samo povzeti vtise vseh devetih dni, ki so tako različni in ki so v meni porajali tako številna ne ravno najbolj povezana razmišljanja, bo težko. Tayeeb, mashi (OK, dobro), čaj je zavrel, pa poskusimo. Najbolje, da gremo kar od začetka.

Dan pred odhodom in "klepet na meji"

Dan pred odhodom sedimo v dnevni sobi stanovanja od punc. Ravno smo se poslovili od Saeeda, pohodniškega prijatelja, ki je odšel na nekajmesečni študij v Nairobi, sedaj pa mi vsi delijo nasvete, kaj reči in kaj zamolčati na Izraelski strani meje. "Ne omenjaj Zahodnega brega," "Kaj boš rekel, če te vprašajo, kaj delaš v Ammanu?" "Da ne boš slučajno omenil, da delaš s Palestinci, Ievin prijatelj je to rekel in je bil na meji šest ur." Po še nekaj takih nasvetih že skoraj sam verjamem, da res počnem kaj prepovedanega in da bo šlo jutri na meji za življenje in smrt. Obenem se prepričujem, da vendarle izgledam tako nedolžen, da me bodo brez dodatnega zasliševanja spustili čez mejne kontrole. Pa se naslednje jutro izkaže, da so imeli moji prijatelji prav. Jordanska viza v potnem listu si kot kaže zasluži rutinsko izpraševanje v posebni pisarni. Uau, dobro, da sem si vsaj malo pripravil zgodbo, ki ne vsebuje Zahodnega brega, ampak zgolj potovanje v Jeruzalem in potem takoj v Tel-Aviv, kjer bom ostal pri prijateljici iz Slovenije, Kaji. "Kaja, lahko napišete njeno polno ime?" me prosi gospa z ministrstva za notranje zadeve. Ko ga napišem pa: "Je plesalka?" "Da!" odgovorim in kot kaže to zadostuje. No, ne samo to, poleg tega moram povedati še kaj delam v Jordaniji, zakaj grem v Izrael, ali bom obiskal kraje na Zahodnem bregu, zakaj ne, ali niti v Betlehem ne bom šel, s kom potujem itd. Vmes me gospa vpraša: "Are you nervous, would you like a glass of water?" ""Seveda sem živčen, če me pa zaslišuješ kot enega kriminalca, zraven pa tvoj kolega ves čas bulji vame," si mislim, rečem pa samo: "No thank you, it's OK." (Ne hvala, že vredu). Še sedaj ne vem, ali ta dva "preiskovalca" res nista ugotovila, da malo prikrivam resnico, ali pa sem bil le tako očitno slab lažnivec, da sta se odločila, da ne morem biti nevaren za državo in sta me že po kakih dvajsetih minutah spustila z Izraelsko turistično vizo! No, potem sem moral počakati še na Julie, s katero sva potovala skupaj, da je še ona povedala svoje. 

V Jeruzalem gremo ...

Jeruzalem me je navdušil. Po eni strani s svojo starodavnostjo in nekim posebnim občutkom, ki ga poraja, v smislu, da je po vseh teh krajih pred 2000 leti hodil Jezus s svojimi učenci, po drugi strani pa tudi s svojo modernostjo in "Evropskostjo". Morate me razumeti, po štirih mesecih sem se spet počutil kot doma - lahko sem zvečer na ulici spil kozarec vina, lahko sem hodil po ulicah, ki so zaprte za promet, lahko sem v centru naletel na oder z živo glasbo ... Sicer moram priznati, da številne cerkve, ki so postavljene za vsako podrobnost, ki jo je Jezus storil, niso preveč duhovno napolnile. Vseeno je šlo le za oglede, čas za kakšno molitev ali razmišljanje si je bilo v teh obljudenih svetiščih težko vzeti. Zato pa je bilo bolj mirno na Oljski gori in v vrtu Getsemani. V vrtu, ki je na vznožju "gore", še zdaj rastejo tudi do 2000 let stare oljke, tako da si nekako kar lahko predstavljaš, kako je bilo tam v Jezusovih časih. Na Oljsko goro pa romarji oz. turisti večinoma pridejo z avtobusom, tako da je sprehod pravi odmik od drenjanja, ki vlada v starem mestnem jedru Jeruzalema. 

Zid objokovanja

"Kupola na skali" - eni najlepših zgradb kar sem jih kdaj videl

Cerkev Svetega groba

Jeruzalem ponoči

Getsemani

Zdaj res vem, po čem je Oljska gora dobila ime

Razgled z Oljske gore

In ti, Betlehem, [...] nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji ...

Ja, Betlehem nikakor ni najmanjši, tudi med mesti, ki sem jih obiskal na svojem potovanju. Med vsemi, se mi zdi, je name naredil največji vtis. Pa spet ne toliko zaradi cerkve, ki označuje mesto, kjer naj bi se Jezus rodil - dejansko je v drobni kapelici znotraj cerkve zvezda, ki naj bi kazala na točno to mesto in ki se je vsi obiskovalci hočejo vsaj dotakniti - ampak bolj zaradi izredno prijaznih ljudi, ki sem jih tu srečal in njihove dokaj žalostne usode. Mesto je namreč obdano z 8 metrov visokim (nagravžnim) zidom, vanj pa vodi cesta z veliko rdečo tablo na kateri piše: "Ta pot vodi v območje A, ki je v celoti pod nadzorom Palestinske oblasti. Vstop v to območje je za Izraelce prepovedan, ni v skladu z Izraelsko zakonodajo in je smrtno nevaren." Kot bi vstopal med ene divjake, med ene izobčence. Grozno. Ko sem stal pod tistim "parazitom svobode", so mi misli kar švigale. Pred nekaj leti sem si ostanke Berlinskega zidu ogledoval kot spominsko mesto in se spraševal, kaj je bilo z ljudmi pred 50-timi leti, da so počeli take neumnosti. No, sedaj sem se še kako zavedel, da nam danes ne gre nič boljše. Pa saj to vem, ampak takole se te pa le še bolj dotakne.

UPANJE: Še kot najstnica sem dala marsikaj skozi. Videla sem, kako je bil moški ustreljen pred mojimi očmi in videla sem Izraelce, kako so streljali na našo hišo. Ampak se nikoli ne neham smejati in upati. Upam, da bodo Izraelci in Palestinci našli pot do življenja v miru in da zidu ne bo več (Christie iz Betlehema; plakat na zidu).

Ko sonce vzhaja, vzhaja za vse.

Opazovanje grafitov na zidu mi da misliti. Predvsem tale: "Resistence is existence" (Odpor je obstoj/eksistenca). V njem prepoznam dva pomena: najprej, da brez da bi se Palestinci upirali, najbrž ne bi več obstajali, ker bi se čez celotni Zahodni breg raztezala Izraelska država. Po drugi strani pa je v stotih letih za Palestince odpor res postal že način bivanja, način eksistence. Postal je neko bistvo narodne identitete, sploh ne vem, če si Palestinci še lahko predstavljajo življenje brez nenehne borbe za zemljo, za svobodo, za pravice.

Na drugi strani romarji obiskujejo Rahelin grob

Dobrodošli v hiši ge. Arlette. Lahko uživate ob čudovitem razgledu na zid. Z vseh treh strani.

Kip svobode se joka

Razgled z Betlehema na z obzidjem obdano Izraelsko naselje. Vse bi nekako še razumel, še gradnjo zidu, ampak načrtno naseljevanje Izraelcev na Zahodni breg, to mi pa ne gre v račun. 

Sicer sva v Betlehemu živela pri najboljših gostiteljih. Gospa Najla in njen mož sta si res vzela čas in naju gostila po arabsko. Z nama sta delila vso hrano, skupaj smo večerjali, zraven sta nama razlagala, kakšna je njuna situacija. "Vedno slabša, odkar so postavili zid." Ga. Najla služi denar s tem da veze tradicionalne palestinske vezenine (če kliknite na povezavo za dostop do njene spletne strani). Poleg tega oddaja tudi sobe. Njen mož, pred upokojitvijo učitelj matematike v zasebni šoli, sedaj še vedno dela, saj kot uslužbenec privatne šole do pokojnine ni upravičen. V isti šoli sedaj zaseda enega od vodstvenih položajev. Njuna sinova sta oba v tujini (eden v Dublinu, za drugega sem pozabil), hčeri pa sta poročeni v Betlehemu. Kljub njihovi podpori in vsem temu delu, ki ga opravljata kot upokojenca, vseeno pravita, da ne gre ravno kot po maslu. 

Poleg njiju sva imela srečo, da sva lahko podebatirala z Osamo, iz organizacije Wi'am (Palestinian Conflict Resolution and Transformation center). Zagnani gospod nama je predstavil predvsem področje dela z mladimi. Povedal je, da v centru skušajo mladim dajati upanje, hkrati pa jih opogumljati za premagovanje sovraštva in nasilja. Med dejavnostmi je npr. omenil delavnice za nesovražno komunikacijo na internetu. Ob naštevanju desetih pravil za tovrstno izražanje svojega mnenje, npr. "Preden kaj napišeš, se umiri, ne piši v afektu." "Uporabljaj besede, ki izražajo spoštovanje." sem pomisli, kako prav bi take delavnice prišle nam v Sloveniji. Ravno v tem času sem namreč nekoliko spremljal debato okrog Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in naletel na morje komentarjev, ki bi najbrž padli na vseh desetih pravilih. Druga stvar, ki mi je ostala močno v spominu je, kako je razložil ozemeljsko situacijo Palestincev na Zahodnem bregu: "Mi temu pravimo švicarski sir - Izraelci so pobrali sir, nam pa pustili luknje." In res, ko pogledaš na zemljevid, ki kaže območja A, B in C (A - popoln palestinski nadzor; B - palestinska civilna in deljena vojaška oblast in C - popoln izraelski nadzor) vidiš, da je tistega območja A res le za nekaj lukenj. No, da Osama in njegovi sodelavci vseeno delajo proti sovraštvu, ki ga morajo najprej premagovati v sebi, je res spodbudno. Da pa pri tem sodelujejo tudi z Izraelci, pa še bolj. Čim več takih organizacij! No, pa saj jih je veliko, da ne bo vse zvenelo tako črnogledo, ampak kot kaže vseeno še premalo. 

Iz Betlehema sva za eno popoldne skočila tudi v Hebron, mesto, kjer je konflikt še bolj očiten. Že tako očiten, da vsega nisem več mogel sprejemati, oz. si nisem več pustil, da bi se me situacija tako dotaknila. Tu so namreč pregrajene glavne ulice v mestu, nad tržnico pa je mreža, da ne eni ne drugi ne morejo drug drugemu metati smeti. Palestinsko mesto je z ene strani obdano z Izraelskim naseljem, na strehah so vojaške opazovalnice, na okoliških hribih še večje. Okrog checkpointov se sprehajajo mednarodni opazovalci, da spremljajo morebitne kršitve pravic. Ljudje pa se res ne marajo med sabo. Primer: s fantom, ki naju je vodil po mestu, smo srečali tudi skupino, ki si je mesto ogledovala z izraelske strani z izraelskim vodičem. Najin vodič ga je lepo pozdravil, nato pa se nama skoraj opravičil: "Sometimes you have to be nice to them, you know. (Včasih moraš biti prijazen z njimi, saj vesta.)" "Seveda, hvala Bogu, saj so ljudje," sem si mislil, ampak sem na tako opravičevanje prijaznosti do Izraelcev naletel še enkrat. 

Checkpoint sredi nekoč glavne ulice

Vojaški objekt na hribu

Nekoč ulica s trgovinami, sedaj so vrata trgovine zavarjena

Naš vodič

Opazovalnica na strehi

Še ena pregrajena ulica

Haha, si mislil, da bo trgovinica obratovala! 

Na poti iz Betlehema v Ramallo. V taxi-kombiji sem prebiral knjižico o Palestinsko-Izraelskem konfliktu, ki sem si jo kupil v Jeruzalemu. Dekle poleg mene me vpraša, če lahko pogleda knjižico in iz čigave perspektive je napisana. Odgovorim: "Poglej, mislim, da je kar objektivna," čeprav vem, da je pisana bolj s palestinske strani, saj sem jo kupil v knjigarni v vzhodnem Jeruzalemu. Punca mi po nekaj časa listanja odgovori: "Ne, ni objektivna, pisana je s Palestinske strani, Izraelci imajo svojo, drugačno zgodbo." Potem mi pove še, da se je pred nekaj leti udeležila projekta, na katerem so mladi Palestinci, Izraelci in Kanadčani v Kanadi snemali kratke filmčke na temo konflikta. In tu je bilo na mestu tisto "opravičilo": "Po pravici sem šla na projekt bolj zato, da sem lahko potovala." "In kako je bilo z Izraelci, ste imeli kakšne konflikte?" vprašam. "Ne, ta, s katerim sem delala je bil res prijazen do mene. On mi je bolj všeč od ostalih. (I like him more than others.)" 

Nablus in Ramallah

Na poti sem srečal Izraelskega skalnega zajca

Naslednje zanimive izkušnje sem nabiral Nablusu (res, sedaj sem jih že dobesedno nabiral, saj jih je bilo preveč, da bi jih sproti predeloval). Tu sva z Julie preživela le eno popoldne, nato pa je ona odšla v Ramallo, ker je bila tam zmenjena, da bo v nekem hostlu prostovoljno delala. V tem popoldnevu sva si malo pogledala staro mestno jedro, družinsko tovarnico mila in poskusila tradicionalno k'nafo (palestinsko sladico, ki baje izhaja prav iz Nablusa). Naslednji dan sem tako Nablus raziskoval sam. Ogledal sem si vodnjak, kjer je Jezus prosil Samarijanko, naj mu da piti. Bil je čudovit dan in odločil sem se, da se povzpnem še na goro Gerizim, za katero sem prebral, da tam še vedno živi skupnost Samarijanov. Vprašal sem gospoda, ki mi je odprl cerkev z vodnjakom, kje se gre na to goro in pokazal mi je najbližjo ulico na levo. No, pa sem se podal navkreber, ne vedoč ali grem po pravi poti ali ne. Bolj ko sem hodil, več ljudi me je vstavljalo, me pozdravljalo in spraševalo od kod sem, predvsem pa, kam grem. In ko sem omenil goro Gerizim in kazal navzgor, so me vsi svarili in mi želeli dati neke nasvete, kako naj grem raje s taksijem. Sprva sem mislil, da gre pač za arabsko miselnost, da je 45 minut hoje navzgor pač preveč, ampak bolj ko se je cesta ožala in slabšala ter bolj ko so me domačini svarili tudi pred tem, da me bodo, če bom hodil tam naprej, "ratata" postreljali Judje, bolj sem dvomil, da je to res prava pot. Kljub temu, da so na moje vprašanje, kje je gora Gerizim še vedno vsi kazali na hrib, kamor sem bil namenjen. No ko se je cesta dokončno spremenila v makadam, sem obupal in se obrnil. Gospod, ki sem ga prej srečal, je bil vidno olajšan in mi je še enkrat, tokrat v nemščini razložil, da so tam gor res Judje in da bi streljali name. Eden od mladeničev, ne tisti z rumeno majico enega od njihovih "mučencev" z brzostrelko, mi je razložil, da če takole hodim sam in še z nahrbtnikom, res izgleda sumljivo. Najbrž res, vsekakor pa ta svarila kažejo, v kakšni realnosti živijo ti ljudje. V strahu pred tem, da jih na vsakem od okoliških hribov čakajo Izraelci z brzostrelkami. Vsaj tak vtis sem dobil.

Lokalni fantje pa so me prosili za eno fotografijo

No, preveč nisem hotel tvegati, tako da sem se po drugi poti podal nazaj v center mesta, od tam pa vzel taksi do Samarijanov, oz. do vasi Attour, kot sem izvedel, da se imenuje. Res, pot je vodila na čisto drugi konec gore. Tam mi je prijazni gospod (na sliki) razložil zgodovino Samarijanov, njihove običaje in njihovo nekaj sto let staro "biblijo" (oz. ne vem kako že oni pravijo tem prvim petim knjigam stare zaveze). 

V Ramalli sem potem bolj počival, si pogledal le center mesta, spil kavo v lokalni kavarni in pivo v hostlu. Tako je minilo že zadnje popoldne na Zahodnem bregu. Naslednji dan sem jo namreč mahnil na mojo zadnjo destinacijo: Tel-Aviv - Jaffo. 

Tel-Aviv - Jaffo

V Tel-Avivu sem bil najprej pošteno izgubljen. Ne orientacijsko, približno sem že vedel kje sem, ampak bolj v prenesenem pomenu. Kmalu sem namreč ugotovil, da mi jordanska sim kartica v Izraelu ne dela. Tako nisem mogel poklicati svojega Couchsurfer-gostitelja. Na ulici sem prosil mladeniča, če si lahko sposodim telefon, ampak Ron (couchsurfer) se ni oglasil. Ni mi preostalo drugega kot da poiščem nek internet cafe, kjer bi lahko komuniciral po facebooku. Ampak najti internet café v mestu, kjer ima vsak svoj pametni telefon, če ne že ipod, ni tako lahko. No, vendarle sem naletel na majhen prizidek ob eni od glavnih ulic, ter na njegovega lastnika, ki me je povabil naj vstopim in uporabim njegov računalnik. Z veseljem sem sprejel. Ker se Ron tudi na facebooku ni javil, sem si pri gospodu naročil kavo in čakal, med nama pa se je razvil pogovor. "A si danes priletel v Izrael?" "Ne, če sem iskren ..." "Vedno moraš biti iskren!" "No, če sem iskren sem prišel iz Jordanije." "Kaj pa si delal tam?" "Tam pol leta prostovoljno delam z begunci." "S katerimi, s Sirijci?" "Ja, tudi s Sirijci, ampak tudi s Palestinci." In se je začelo: "Kaaaj, s Palestinci, a so mar še vedno v taboriščih in kaj delate z njimi, kaj, jim dajete hrano, riž ali kaj?" Skušal sem mu razložiti, da to ni tako, kot si on predstavlja, ampak da "begunci" sedaj živijo v naselju, ki bolj spominja na vas kot pa na taborišče in da hodijo na univerze, imajo službe, potrebujejo vsekaj drugega kot pa hrano, ki jo imajo večinoma dovolj itd., ampak do sem nisem prišel. "Palestinci, kakšni revčki a, oni bodo za vedno v teh taboriščih, ker ne znajo delati, samo sedijo in čakajo na pomoč. In vsi jih podpirajo. Poglej nas, tudi mi smo prišli iz drugih držav, pa glej, kaj smo ustvarili, ne pa oni. To so najslabši Arabci na kupu, Palestinci sploh niso narod, to ne obstaja, to so samo te najslabši Arabci, ki so živeli na tem območju. In vi delate z njimi. Saj vem, ne veste, kakšni so Arabci. Ko so v podrejenem položaju, ti bodo lezli v rit, ko pa bodo dobili moč, pa ti bodo odsekali glavo, če se ne boš spreobrnil v islam, kar poglej, kaj se dogaja v Saudski Arabiji, ja, pojdi tja in pij na ulici pa boš videl, boš šel v ječo. To je tako kot tale primer, poglej. Jaz včasih dobim tu v stanovanje kakšno mlado punco, ki je zgubljena tu v Tel-Avivu in ji lahko pomagam, ponoči pa lahko seksava. Ampak ko pride mlajši, ki ji lahko ponudi kaj več, naenkrat več nisem dober zanjo in me zapusti ..." "Uredu gospod, to je vaše mnenje," sem ga skušal ustaviti, ker sem hitro spredvidel, da se v tem primeru iskrenost pač ni obnesla in ker je bil sicer v redu gospod in me je lepo sprejel in se nisem mislil kregati. "Ne moje mnenje, tako je!" je zaključil in se me potem usmilil ter nehal govoriti o tem. Se mi zdi, da me je pač pospravil v tisto kategorijo: oprani revček, ki ga Arabci lovijo na zanko sočutja. No, na koncu mi je vseeno ponudil, da če res ne bom dobil couchsurferja, lahko še vedno pridem k njemu. 

Pa sem ga našel. Sicer še ne takoj, najprej so me v svoje stanovanje sprejeli prijazni mladi Tel-Avivčani. Njim sicer nisem omenjal Jordanije, sem pa povedal, da sem bil na Zahodnem bregu in naštel mesta, kjer sem bil. Z enem od njih sva razvila prav zanimiv pogovor. Bil je namreč skrajno začuden, kako da sem lahko šel v Nablus. On je namreč služil vojaški rok, ki mimogrede za Izraelske fante traja tri leta, dekleta pa "le" dve na checkpointu na vhodu v Nablus. Njegova perspektiva je bila zelo zanimiva. Povedal mi je, kako so najpreprostejši ljudje bili najboljši. Oni so vedeli, da on noče biti tam in jih nadzorovati in on je vedel, da oni nočejo hoditi skozi checkpoint in biti pod nadzorom. Tako so se samo nasmehnili drug drugemu. No, z nekaterimi to ni šlo in so samo pogledali v tla. Ampak najpomembneje, niso se sovražili, lahko bi rekel, da so se celo spoštovali. No fant, Gal mu je bilo ime, mi je tudi zaupal, da on je "pol Arabec (Sirijec) pol Jud". No, njemu bi najbrž lahko zaupal tudi to, da delam s Plestinci. Pa zagotovo še marsikomu drugemu, verjamem, da je bil tisti gospod, na katerega sem najprej naletel, malo poseben. Tudi moj couchsurfer me je lepo sprejel in ga moje prostovljstvo ni prav nič motilo. 

Že prvi večer sem pristal v Jaffi, starem mestu na jugu Tel-Aviva, ki je večinoma Arabsko. Najprej pri maši v španščini (frančiškani), nato pa s prijateljem, ki sem ga spoznal v Taizeju v Franciji, tri poletja nazaj, na shawermi in šiši. Bilo je čudovito. Miguel mi je razkazal staro pristaniško mesto, med drugim tudi trgovinico, ki jo je nekoč imel njegov ded. Marsikaj sva predebatirala, tudi odnose med Arabci in Izraelci, pa njegovo služenje vojske, punce, načrte za prihodnost itd. 

Naslednji dan sem skoraj v celoti preživel s Kajo. Skoraj nisem mogel verjeti, da se lahko z nekom po tem, ko se deset let nisi videl, lahko globoko pogovarjaš. Res, odkar sem tu v Jordaniji se še z nikomer nisem v živo pogovarjal o tako globokih stvareh. Užival sem, zadnji dnevi potovanja so bili res oddih. K temu je najbrž prispevalo tudi morje s temperaturo, ki je omogočala udobno plavanje. 

Nazaj doma

Sedaj, ko sem že več kot teden dni nazaj v Jordaniji, še vedno ne morem iz celotnega potovanja izluščiti tistega najbolj bistvenega, za kar sem najbolj hvaležen, ali kar mi bo najbolj ostalo v spominu. Skorajda je bilo preveč enih dogodkov in razmišljanj. Pa vendar, najbolj sem hvaležen za ljudi, ki sem jih srečal, take in drugačne, ki so mi dali misliti ali pa me zgolj prijazno sprejeli. Pa zato, da sem dobil boljši vpogled v odnose med Izraelci in Palestinci. In kot sem začel ta dolg sestavek, naj ga tudi zaključim. Če Bog da, se bom vrnil v Palestino. Enkrat bi šel rad preteč Palestinski ("pravica do gibanja) maraton. Ampak pustimo to za prihodnost, sedaj je pred mano le še dober mesec moje Jordanske izkušnje. V sredo gremo na "On arrival training", v Madabo, potem bo pa že april. Se moram kar malo paziti, da me v mislih ne odnaša v Slovenijo, v vse lepo, kar me doma čaka in hkrati v vse delo, ki se ga bom doma moral lotiti. V enem mesecu se po drugi strani lahko zgodi še veliko. Obljubim, da se še oglasim! Srečno! 

Zgoraj: Spomenik bodočim žrtvam konflikta.
Spodaj (ko pogledaš skozi lino): Nočemo vas tu
(Posneto v Tel-Avivu, "spomenik" je postavila organizacija, ki povezuje starše z obeh strani, ki so v spopadih izgubili otroke)