Vsega po malo

Pa se po dolgem času spet oglašam. Če se sprašujete: "Zakaj šele zdaj?" ali me skušate razumeti, češ, zdaj itak kmalu pride domov, pa se mu ne ljubi več kaj dosti pisati naj vam pojasnim: na desni je slika današnjega vremena v Ammanu :) No, pa ni samo to, poleg tega se je v teh nekaj tednih, odkar sem se vrnil iz Palestine, zgodilo ogromno.

On-arrival training

Najprej sem bil nekaj dni doma in kot običajno hodil poučevat angleščino, nato pa smo imeli 5-dnevni "trening ob prihodu," organiziran s strani SALTO youth, za vse EVS prostovoljce v južno-mediteranski regiji. Večina nas je bila iz naše organizacije, pridružilo se nam je le še 5 drugih prostovoljcev: trije, ki delajo v Izraelu ena z Zahodnega brega in še ena, ki prav tako dela v eni od organizacij v Ammanu. Trening je bil zame večinoma mlatenje prazne slame in niti to, da smo bili v hotelu in smo imeli zagotovljene vse obroke, ni moglo odtehtati njegove neuporabnosti (trening je bil obvezen za vse, kljub temu, da je bil namenjen tistim, ki so bolj na začetku svoje izkušnje, tako da se mi je pogosto zdelo brez smisla izvajati neke delavnice, če grem čez en mesec že domov - si bom sedaj postavljal učne cilje? Če se v petih mesecih nisem ničesar naučil, potem se tudi sedaj ne bom). Sem bil pa pet dni v fajn družbi, čez to se pa ne morem pritoževati.

Dopust v naravi

Razgled s strehe našega "hotela".

Po treningu sem še nekaj dni  delal, nato pa sem pokoristil še zadnje dva dni svojega dopusta in jo mahnil na izlet v Dano. Dana je naravni rezervat nekje med bolj visoko notranjostjo države in dolino Arabo, ki se razteza južno od Mrtvega morja. Ta dva dni sta bila ena najlepših tu v Jordaniji. Končno sem bil lahko v naravi in v miru. Ko sem sedel na strehi prenočišča in opazoval sončni zahod, sem se počutil kot nekje v Nepalu. Zares, vasica premore le štiri male hotele in nekaj restavracij, turistov pa v teh časih ni ravno na pretek, glede na to, kaj se dogaja v okolici Jordanije. Iz vasice Dana je speljanih nekaj pohodniških poti in eno sem prehodil tudi sam, drugi dan mojega izleta. Pridružila se mi je še Eleonore, Francozinja, ki sicer dela v Betlehemu, pa je bila ravno na počitnicah v Jordaniji. Na drugo stran rezervata sva po dolini Dana prišla v kakšnih petih urah in v vsem tem času srečala le enega gospoda in nekaj beduinov. Luksuz! Iz vasice Feynan na drugi strani rezervata ne vozijo nobeni avtobusi, tako da sva "uštopala" (pomahala sva in avto se je ustavil) dva prijazna gospoda, ki sta naju peljala do najbližjega mesta, od koder vozijo avtobusi v Amman, kar glede na to, da Eleonore precej dobro izgleda ni bil noben problem. Pravzaprav nama je ustavil prvi avto, ki sva ga zagledala. Izkazalo se je, da sta šofer in njegov sopotnik ranger Hassan (ustanova, za katero dela, ponuja prevoz do mesta za velike denarje) in policaj Hussein. Vsa njuna uradnost se je kmalu končala, ko sta naju vozila po sipinah in ko se je Hussein celo hotel slikati z nama, ob čemer ni pozabil omeniti, da ga bo žena doma ubila in vprašati Eleonore za Facebook :D Jordanija je res dežela gostoljubnih ljudi in prepričan sem, da bi me gospoda zapeljala tudi, če zraven ne bi bilo Eleonore, ja pa res, da je bila tako stvar najbrž še nekoliko preprostejša. To bom res pogrešal.

Da bi čim bolje izkoristil dopust, ki se je podaljšal v vikend, sem se pridružil tudi družbi naših prostovoljcev, ki so za en dan odšli na izlet v Wadi Mujib, ozko sotesko (vintgar), ki se spušča proti obali Mrtvega morja. Po soteski Mujib teče potok, po katerem je speljana pot do manjšega slapu. Eno-urni pohod po soteski vključuje plezanje po brzicah s pomočjo vrvi, plavanje, brodenje po vodi in kopanje pod slapom. Pot navzdol je seveda še bolj zabavna, saj se na številnih mestih lahko uležeš na vodo, da te potok sam nese navzdol. Sam sem si doživetje še malo popestril s tem, da sem že na začetku izgubil očala, tako da sem malo potreniral potapljanje po blatnem dnu potoka. Hvala sv. Antonu, brez njega ne bi nikoli zatipal tistih očal tam nekje dva metra pod vodo (ja, izgubil sem jih ravno v najbolj globokem delu potoka). ;)

Poleg tega se sedaj tudi na splošno v Ammanu ogromno dogaja. Kot bi se za mesto zima končala šele sedaj. Skoraj vsak večer je kakšen koncert. Ravno včeraj sem poslušal britanskega kitarista v enem od kulturnih centrov, v petek pa sem bil na koncertu kjer je tukajšnji krščanski pevski zbor The fountain of love (ne vem kako je v arabščini) z orkestrom izvajal prvi jordanski oratorij Jesus, the fountain of love. Glasba je bila nekaj podobnega kot tale tu (isti zbor), le da je v živo zvenela še bolje. Kombinacija klasike in arabske tradicionalne glasbe je bila paša za ušesa. Kaj se je še dogajalo, tako na zunaj. Narediti sem si dal nova očala na stroške (vsaj upam da) EVS zavarovanja. Sedaj moram le še poslati dokumente in potem upam, da dobim izdatke povrnjene.

Tako, to so bili večji, bolj osrednji dogodki teh dni. Sedaj pa bi se rad posvetil še majhnim dogodkom, ki so imeli večji pomen in mi dali misliti. Prvi so vezani na moje delo, drugi pa bolj širše na moje odkrivanje tukajšnje kulture in moje nevednosti glede slednje.

Suf camp

V Suf campu imamo sedaj dve novi skupini, ki sta zamenjali prejšnjo skupino fantov. V večji skupini je okrog petnajst zelo zagnanih punc starih od 14 - 16 let, ki angleščino večinoma že kar obvladajo, tako da lahko z njimi delamo aktivnosti, kjer se veliko pogovarjamo ali kjer morajo same opisati in predstaviti kakšno temo npr. do jutri imajo za nalogo, da v petih povedih predstavijo svoj najljubši film, pri čemer morajo vključiti žanr, igralce, zgodbo in kontekst filma. No, ampak kar sem hotel povedati je, da sem zadnjič gospe v campu pokazal svoje slike iz Palestine, med njimi tudi iz Hebrona, od koder izhaja njena družina. Že ene trikrat prej mi je rekla, no potem pa sem se le spomnil in slike naložil na dropbox. Ko sem prišel do tistih iz Hebrona, so ji kar solze stopile v oči. "Mogoče je pa to hiša, od koder so moji starši. Veš, da ima naša babica še vedno ključ od vhodnih vrat. Ključ je za nas Palestince postal sveta stvar, saj še vedno upamo, da se bomo nekoč lahko vrnili v Palestino," mi je povedala in kaj naj bi drugega odvrnil kot Inshaalla (naj bo Božja volja).

Sirijci

Še vedno hodim tudi v hišo, kjer živijo matere begunke iz Sirije s svojimi otroki. Pred nekaj tedni sva z Gregorjem do hiše prišla nekoliko prezgodaj in bila priči močnemu prizoru. Vsa hiša je bila na nogah. Fantje, od tistega, ki je komaj dobro shodil, pa do tistih največjih, so po stopnicah vlekli ogromne vreče za smeti napolnjene s polepljeno embalažo za mehčalce, dva možakarja pa sta vreče zlagala na tovornjak. Občudoval sem to borbo. Gospe za svoje preživetje vsak dan lepijo nalepke na prazno embalažo. Najbrž ne zaslužijo vse skupaj nič, pa vseeno vztrajajo dan z dnem, ko pa pride dan, ko je treba vreče naložiti na tovornjak, pa se vključijo še njihovi otroci in še oni prispevajo svoj del k borbi za boljši jutri. Ta flaška mehčalca je zame skoraj postala simbol moči, vztrajanja, upanja, borbe.

Sicer so otroci in mladi v tej hiši res zlati in lepo vzgojeni. Z njimi res rad delam. Ko pa sem v ponedeljek spet imel eno uro, sem opazil, da je najstarejši fant v skupini, Noor, nekam čudno tiho. Po navadi je bil vedno vesel, glasen, rad je sodeloval, me pozdravljal, se poslavljal od mene, zadnjič pa je sedel zadaj v kotu čisto tiho, in če sem želel od njega dobiti kakšen odgovor, sem ga moral poklicati. Ko sem že skoraj odšel iz hiše, sem se obrnil in gospo, s katero smo v stiku glede učnih ur, povprašal, če je z Noorom vse vredu. Najprej ni čisto razumela, nato pa se je začela smejati: "Ne, vredu je, mi smo mislili, da te moti, pa smo mu rekli, naj se lepše obnaša in bo bolj tiho pri urah."

Vprašanja, vprašanja

Da si ne bi slučajno mislil, kako po petih mesecih vem že vse o arabski kulturi, so se v zadnjih nekaj dneh zvrstili številni dogodki, ki so le odpirali nova vprašanja in razmišljanja. Najprej je tu sveženj dogodkov, za katere sem le slišal in vanje nisem bil neposredno vpleten, so mi pa dali misliti. Navezujejo se v splošnem predvsem na odnose med moškimi in ženskami.

Pred nekaj dnevi je v Sahabu najstnica pozdravila enega naših prostovoljcev s poljubi na lica. To je tukaj nesprejemljivo. K sreči ni bilo prisotnega nikogar od njenega sorodstva, ostali učenci pa so se skupaj odločili, da njeni družini tega ne bodo povedali. Kljub temu je vodstvo kulturnega doma sklenilo, da je najbolje, da se tam nihče od obeh vpletenih nikoli več ne prikaže. Prostovoljcu, ki se je nehote znašel v nezavidljivem položaju, je vodja zaupal, da če bi za ta dogodek izvedel kdo od dekličine družine, bi bil najboljši izid to, da bi ga "fajn pretepli". Čez nekaj dni po tem dogodku sem imel uro v Sufu. Pred začetkom se mi je približala ena od punc, ki sicer še nikoli ni bila pri uri in mi nekoliko zapeljivo rekla: "The color of your eyes, beautiful." Verjamete ali ne, me je kar odneslo par korakov nazaj. Ob tem pa se vendarle sprašujem, ali tudi mi nehote kaj prispevamo k takim dogodkom. Zase vem, da ne morem drugače kot da svoje učenke gledam v oči in se kateri tudi nasmehnem. (Groza a?) Ne vem, ne morem kar strogo resno gledati mimo, če mi nekdo odgovarja iz klopi. Pa vendar tu pogosto niti fantje ne pogledajo v oči, ko ti dajo roko.

In če odnosi tukajšnjih deklet do moških prostovoljcev razen redkih pripetljajev potekajo brez "zapletov", so moški, ki ne bi osvajali prostovoljk prej izjeme. Tudi poročeni moški kot npr. zgoraj omenjeni policist. Vendar pa sta se v teh dneh zgodila dva dogodka, ki sta me še posebej pretresla. Eni od prostovoljk je najstnik na plaži mrtvega morja zabrisal kamen v glavo, da je dobila tri šive. Ni prvič, da otroci za prostovoljkami mečejo kamenje. Sam temu po navadi nisem pripisoval prevelike pomembnosti. Pač iščejo pozornost. Ampak sedaj pa sem se malo vprašal, kaj je tu fora? Nadalje je Julie ta teden sama šla v Wadi Rum k beduinu, pri katerem smo pred meseci preživeli božič. Jafar se mi je sicer zdel utrgan in malo nor, tip ki preden premisli že stori in ki ga čustva malo preveč mečejo iz ene skrajnosti v drugo, ampak sicer pa se mi je zdel dober človek. No, Julie je morala pred njim pobegniti, sama prehoditi pot s puščave do avtoceste in uštopati prevoz nazaj v Amman, ker jo je zvečer nadlegoval. Ali tu to, da ženska sama pride k Beduinu v puščavo, kljub temu, da je to turistično plačan izlet, pomeni, da si želi z njim kaj imeti? To ne more biti res, saj vendar Jafar dela z vse sorte mednarodnimi turisti in turistkami in zagotovo ve, da te stvari tako ne gredo, vsaj v večjem delu Evrope. In tudi če bi bilo to dejanje res naivno, nikakor ne opravičujem Jafarja in sem njegove Jafar avanture" že izbrisal s Facebooka. Ampak vseeno, se tudi sam počutim malo krivega, ker mi je Julie povedala, da gre k njemu in se spomnim, da sem jo vprašal: "Kaj, a kar sama?!" ampak nikakor nisem mislil, da se bo zgodilo kaj takega, bolj tako, če ji ne bo nič smotano sami z enim možakarjem, neporočenim. Saj ne, da bi bilo nadlegovanje kar za pričakovat, čisto tako sem ji rekel, ker je vendarle malo hecno, sploh v tej kulturi, da ženska sama potuje. No, ampak ko je pritrdila, sem samo rekel: "No, me zanima, kako se ti bo zdelo, ker je vseeno malo utrgan." In tudi njen fant, ki je od tu, ni imel nič proti ...

Tretja stvar, ki je zdaj pricurljala do nas, je, da je hiša, v kateri prebiva šest od naših prostovoljk med nekaterimi ljudmi v Ammanu izredno na slabem glasu. Šefica je eni od Francozinj (Chloé), ki smo jo spoznali na "On-arrival" treningu, svetovala, naj se ne druži z nami, "ker nekateri ljudje mislijo, da je tista hiša za prostitucijo." Seveda, fantje prihajajo in odhajajo, včasih celo po deseti uri zvečer, kdo celo šele zjutraj (npr. Andres, ko se ga napije in je njihov jogi v dnevni najbližje ležišče :)), kaj pa naj bo drugega. In še gospod iz sosednje trgovine z alkoholom pravi, da ima dobre stranke, ki se družijo v tisti hiši. Se mi zdi, da se nekaterim ljudem drugačna razlaga sploh ne zdi mogoča. Že tako pravijo, da so zahodnjakinje "lahke". Ampak ja, t'ko to je tu, vprašanje, sploh v tem primeru pa je, bi se mi morali prilagoditi kulturi, v katero za tako kratek čas prihajamo? Ali naj raje pogoltnemo nekaj govoric in živimo življenje kot smo ga vajeni, saj nikomur ne škodimo, ljudje, s katerimi se družimo, pa vedo, kakšna je resnica. Predvsem se sprašujem, če bi naša organizacija lahko pri tem odigrala malo boljšo vlogo. Jaz že ne bi dovolil, da bi POTA-vci prinašali našim misijonarjem tak "ugled", četudi bi bila resnica drugačna.

No, ampak lahko je govoriti o drugih, tudi meni prilagajanje kot kaže ne gre kaj bolje. In to v lastnem stanovanju. V stanovanju sedaj bivata še "hišnik" Hussein, ki ima sicer majhno sobico v kleti in njegov prijatelj, ki se je znašel v nekih težavah in ga je Hussein kar pripeljal k nam. Oba sta precej starejša od nas, Hussein ima v Egiptu ženo in otroke, a ker tam ni našel službe, je prišel v Jordanijo. No, stvar je v tem, da je njuna "vselitev" potekala zelo čudno. Vedno več sta bila pri nas, potem sta nekajkrat tudi prespala, prinesla zobno ščetko in brisače, in naenkrat sta kar ves čas pri nas. Imamo eno sobo, ki odkar je mama šla, čaka na nove cimre, tako da imata celo svojo sobo. Ampak seveda ne plačujeta najemnine. Tudi jaz je ne namesto njiju, pa se mi vseeno zdi malo čudno, da se kar tako naselita v stanovanje. No, to me je že pred dnevi začelo malo motiti, potem pa še bolj, ko je bila kuhinja vsako jutro svinjska; masten štedilnik, posoda v koritu, umazana miza in pult. Saj potem popoldne sta pospravila za seboj, ampak kaj, ko sta včasih spala do enih, dveh, kar pomeni, da sem lahko že prišel iz campa, pa je bila poseda še svinjska in sem si moral najprej pomiti ponev, če sem npr. hotel kaj speči. Poleg tega sta si, za moje razmere nedopustno tudi postregla s hrano iz hladilnika.
Tako sem nekega večera že malo slabe volje prišel domov in načrtoval, kako si bom sedaj spekel dve jajci, ki jih še imam v hladilniku. No, izkazalo se je, da sta me Hussein in Mahmud prehitela. Takrat mi je bilo dovolj in sem šel do njiju ter jima rekel, naj vsaj vprašata, če že jemljeta mojo hrano. Hotel sem zatežiti še kaj glede sprotnega pomivanja za sabo, pa nisem. Naslednje jutro je bila kuhinja spet vsa umazana. Čez dan sem se prav pripravil, da bom zvečer kar se da neizprosen, morda, da bi jima celo rekel, da če ne bosta pomivala za sabo, nista več dobrodošla v stanovanju. (Toliko mi je jasno o arabski kulturi, da je to, da nekoga ne sprejmeš v svojem domu, zelo resna stvar.) Ampak, na kaj sem naletel, ko sem zvečer prišel domov? Kuhinja se je svetila. Šel sem v dnevno sobo s palcem navzgor in takoj pohvalil Husseina in se mu zahvalil, da je počistil. Belal pa je pripomnil: "Zdaj je žalosten, ker si mu včeraj rekel, da mora vprašati za hrano." "Kaj? Pa saj mu jo dam, samo toliko da vem, kaj še imam in kaj moram kupit, da ne planiram, da bom nekaj jedel in tega potem ni." "Ja, pa vseeno, mi Arabci si hrano vedno delimo in on je zelo užaljen, ker čuti, da si se postavil nadenj, da si izkoristil njegovo šibkost, in to ne glede na to, da je veliko starejši od tebe in ima že družino. Ker sicer je zelo hvaležen, da mu pomagamo, sedaj ko je v težavah in ne bo nikoli pozabil, da so vrata zanj odprta in da si lahko z nami deli hrano. Res, ne moreš nekomu odreč hrane. Je rekel, da ko si mu včeraj to rekel, se je počutil tako ponižanega, da bi kar šel na streho in skočil dol." "Ja OK, saj me res teh nekaj jajc in paradajzov ne stane toliko, ampak kaj še hoče, živi v našem stanovanju, pere cunje pri nas, uporablja našo posodo, pije našo vodo, kavo, čaj, nekje pa tudi mora biti meja," mi še vedno ni šlo v račun. In po pravici povedano še sedaj čisto ne razumem tega velikega pomena hrane. Je to samo Hussein tako občutljiv? Ker ravno včeraj mi je Ozzy, ki je tudi Arabec, govoril, da mu v službi nekdo "krade" kavo. A ni to isto? Zakaj se Ozzyju to tudi ne zdi sprejemljivo, medtem ko se Belalu in Husseinu zdi nesprejemljivo ravno obratno? In sedaj, en dan po tem pogovoru, Hussein hodi okrog mene kot en kužek. Danes me je prišel vprašat, če lahko poje piščanca v hladilniku, ki ga je včeraj naročil Belal, oz. mi ga je celo ponujal. "Pa seveda, pojej, hvala, jaz ga ne bom, saj je šele dvanajst, pa saj ni moj, ni me treba spraševati, če ni moje..." Komunikacijo še bolj oteži to, da on ne zna angleščine. No, tako sem lepo pogledal s svojega egocentričnega gledišča. Bolje bi bilo reči, da zato, ker jaz ne znam arabščine, saj sem jaz tukaj gost. Ampak vseeno sem zaslutil nekaj... Se mi zdi da on sploh nima te ideje, da je hrana "individualna lastnina." Prišel me je vprašat, če lahko poje piščanca, za katerega ve, da ga je kupil Belal. Je mogoče, da sedaj misli, da me mora vprašati za vsako stvar, ki "naša," torej, ki je v kuhinji? Vsekakor mi je jasno, da mi še po petih mesecih ni nič jasno. S to modrostjo, se bom odpravil spat.