Za tukajšnjo organizacijo sem napisal še en članek, tokrat v znamenju bližajočega se odhoda iz dežele na oni strani Jordana. Članek v originalu si lahko preberete na tej povezavi. Sicer pa imam sedaj ravno še 2 uri časa do večerne žurke za rojstni dan od prostovoljke Ane (portugalske, ne slovenske), tako da bom namesto, da bi gledal film prevedel tale člančič.
Več kot pet mesecev je že minilo, pet snopov dni, ki so prinesli izkušenj za pet dolgih poletij, jaz pa se sprašujem, kako bo, ko se vrnem domov. Natančneje, v ponedeljek (20. 4.) me bosta od odhoda ločevala le še natanko dva tedna. Ko sem sam doma, ali ko se na avtobusu malo zamislim, se mi v misli že prikradejo slike mojega prihoda domov. Kako bom pozdravil prijatelje, kako si bom organiziral delo, kaj bi odnesel domov, da bi lahko najbližjim podaril delček te moje izkušnje, kako naj jim bolje predstavim moje doživetje, me bo sploh kdo razumel? In na kar je še težje misliti: kaj bom pustil za seboj, kaj če bom kar pozabil na te občutke,te misli, ta doživljanja, ki so me spremljala tu? Ampak veliko stvari se zdi strašnih, dokler se človek z njimi ne sooči. Za začetek tega konca bi bilo torej morda dobro, da se vprašam, kaj dejansko puščam za seboj, česa me je strah izgubiti, s tem ko se vračam domov.
Pri nekaterih stvareh mi ni treba veliko premišljevati, pa mi je takoj jasno, da bodo ostale tu v Jordaniji. Najprej je to odlična jordanska hrana, ki je sam nikoli ne bi znal pripraviti, pa tudi v egipčanski restavraciji v Ljubljani najbrž ne bo nikoli taka, kot tu. Tudi, če se bomo s prijatelji kot tu usedli v lokal in kadili vodno pipo, to ne bo enako kot v Jordaniji. Prav tako ni težko razumeti, da zapuščam svojevrstno prometno ureditev. Na svidenje ustavljanju avtobusa kjerkoli ga zagledaš in adijo tej lahkoti, s katero lahko "uštopaš" avto na koncu pohoda in prosiš šoferja, naj te odpelje do najbližje ceste, kjer vozijo avtobusi. Prav tako se bom poslovil od prijetnih klepetov z neznanci, ki te v kavarni ali na ulici ustavijo, da ti izrečejo dobrodošlico in te povprašajo od kod prihajaš. In kar je najbrž zelo jasno, z odhodom bom za seboj pustil prijateljstva, ki so se oblikovala med nami prostovoljci in vse ure prostega časa, ko sem se lahko brezskrbno družil z njimi. Res, spoznati ljudi ki so tako odprti, tako sprejemajoči, tako dobrosrčni ni nekaj vsakdanjega in sem res hvaležen, da nas je pot pripeljala skupaj.
Ko razmišljam naprej pa stvari postanejo nekoliko bolj zamegljene. Razmišljam namreč, kako bom na nek način izgubil vez s to zanimivo in bogato kulturo. Ne bom več mogel v tolikšni meri slediti dogodkom, ki se tu odvijajo. Ne bom več v tolikšni meri vpet v glasbo, filme, izkušnje in situacijo ljudi ter njihove zgodbe. Pogrešal bom to pisanost vseh arabskih narodov, ki se srečajo tu v Jordaniji, kjer ima vsak kakšnega sorodnika v Palestini ali pa starše v Saudski Arabiji ali pa je sam živel v Združenih Arabskih Emiratih ali pa... Tu lahko o situaciji, o kateri v Evropi le bereš, razpravljaš z ljudmi, ki so iz države, kjer se to dejansko dogaja. Poleg tega doma tudi ni tega sobivanja med kristjani in muslimani, od katerega bi se lahko samo učil.
In sedaj, ko pišem ta članek, postaja bolj jasno še eno področje mojih misli. Nekako se bojim iti domov, kjer bo vse spet tako običajno. Ko sem v tuji državi, se vse zdi novo in vredno odkrivanja. Sploh se ni treba odločati, ali bi nekam šel ali ne. Zakaj ne, saj še nikoli nisem bil tam. Enkrat sem tukaj, treba je videti stvari, treba je izkusiti, pa če gre le za kavarnico, kulturni center, bližnjo vas ali zeleno dolino. In učenje pride kar samo od sebe. Samo s tem, da se družiš in pogovarjaš z ljudmi, če seveda pokažeš le kanček interesa in odprtosti, spoznaš veliko novega. Seveda, znajti se v novem okolju ni vedno lahko, ampak na tak način se učiš preprosto iz izkušenj in se ti ni treba usmeriti na samo eno ozko področje in tistega do potankosti naštudirati. Take vrste učenja doma ni toliko. No, čeprav ... Pravzaprav bi moral reči, da ga do sedaj ni bilo toliko, saj sem doma do sedaj bolj kot ne študiral in hodil v šole. Dnevi, ki mi sedaj prihajajo na proti, pa bi znali biti bolj pestri, kar se tiče učenja iz izkušenj. Še tole magistrsko spišem, pa bom moral začeti s kakšno službo, kjer bom popoln začetnik in bo priložnosti za učenje in povezovanje teorije s prakso obilo. Zanimivo, tale vpogled sem dobil šele sedaj, ko sem se spravil napisati tale zapis. Pa moram reči, da pomaga. Na enkrat se vrnitev domov ne zdi več tako grozna. Seveda, nekaj bom moral pustiti za seboj (in zdaj lahko rečem, a mi je vsaj malo bolj jasno, kaj to je), ampak tisti najgloblje in najbolj bistveno bo šlo z mano. Vse te izkušnje zagotovo ne bom imel vsak dan živo pred očmi, ampak verjamem, da se bodo spomini vrnili takrat, ko bo to najbolj potrebno. In kar je le še bolje, odprle se bodo nove možnosti. Pa vendar, nekako me je ta izkušnja zagotovo preoblikovala in naj se sliši še tako pretirano, bo vedno del mene.
Pa da ne bo kdo mislil, da se po drugi strani ne veselim prihoda nazaj. Seveda, že komaj čakam, da vas vidim! Če ima kdo kakšno posebno željo, kaj naj mu dostavim iz Jordanije, pa naj mi le piše. Za kakšen šal, začimbo, kavo, magnetek, denarnico, kamelo itd. se bo že našlo nekaj prostora viška.
Ni komentarjev:
Objavite komentar