Srečanja

Suf

Zima je minila, čez dan je na soncu že okrog 18° mi pa imamo delo! V nedeljo in torek sva bila z Gregorjem spet v Suf kampu in tokrat sva celo imela skupino fantov, ki so se bili pripravljeni učiti angleščino. V nedeljo sva jih iz prejšnje skupine imela kakšnih pet, v torek pa nobenega (sedaj imajo otroci počitnice po izpitih, tako da so na angleščino prišli pač tisti, ki so bili takrat ravno kje okrog), ampak vseeno, povsem zastonj le nisva šla tja. Še posebej je bilo vredno druženje s prostovoljci iz kampa. Tudi oni imajo namreč počitnice na faksih, tako da so v teh dneh organizirali delavnice za otroke in pisali projekte v pisarni. Tako smo lahko malo poklepetali, se nasmejali ob naših poskusih arabščine, skupaj jedli in celo (samo moški seveda) šli v najbližji kafič gledat tekmo azijskega prvenstva Jordanija : Japonska. Vsekakor je zanimivo ob enajstih dopoldne v nabito polnem od šiše zakajenem prostoru ob čaju gledati fuzbal. Žal je Jordanija že izpadla iz prvenstva, prav tako kot tudi Palestina.

Sahab

V četrtek pa sem se prvič pridružil prostovoljcem, ki hodijo učit angleščino v vzhodni del Ammana, imenovan Sahab. Sahab je najbrž najbolj industrijsko območje v okolici, če ne celo v vsej Jordaniji. Prednjači kovinarska industrija, baje da od tod pride tudi veliko preprog, pa kdo ve kaj vse še nastaja tu. Kar prostovoljec najprej opazi je velik prometni kaos (cestice so res ozke) in smog, ki občasno spominja na meglo. Avto nekaj sto metrov pred teboj kar izgine sivem oblaku. Pri hoji skozi mesto, pa je jasno, da je ta predel tudi zelo narodnostno mešan. Pred pekarnico, kjer smo si kupili malico nas je npr. pozdravil mlad fant iz Pakistana. Ure angleščine tu potekajo v občinski hiši, kjer je manjše gledališče, knjižnica (oz. zbirka nekaj omar knjig) in še nekaj drugih sob. K uram prihajajo odrasli iz okolice, poučuje pa jih v glavnem Katie, prostovoljka iz Velike Britanije. Poleg nje za njihove otroke ta čas skrbijo še drugi. Sicer ure angleščine tu niso kaj dosti drugačne od tistih za odrasle v Sufu.

Gospa Raida

Kaj se še dogaja? Včeraj smo šli popoldne s Keku, Nikolaiem in Katie na obisk k gospe Raidi, ki jo Katie (iz Walesa) privat uči Angleščino. Poklicala nas je, da bi pomagali pri simuliranju sestanka, saj gospa dela v švicarski humanitarni organizaciji in pogosto mora sodelovati na sestankih, ki potekajo v angleščini. Srečanje je bilo zelo zanimivo tudi za nas, saj gospa res v nulo obvlada situacijo v Iraku in smo jo lahko na dolgo in široko o vsem povprašali, izvedeli pa smo tudi kakšne podrobnosti, ki nam jih mogoče niti ne bi smela izdati. Npr. kako so šotori za katere je Švica prispevala 300 000 € pristali v skladišču in jih to zimo ni videl nihče od tistih, katerim so bili namenjeni (beguncem v Kurdistanu). Z gospo smo podebatirali tudi o delovanju tajne policije tu v Jordaniji. Za nas je npr. nepredstavljivo, da je na vsaki javni prireditvi prisoten tudi nekdo s tajne policije. Kot pravijo Jordanci imajo sodelavce povsod, tako da nikoli ne smeš reči kaj čez oblast ali kaj v prid IS-u. In res, ko smo v Sahabu čakali na prevoz in klepetali s tamkajšnjim uslužbencem centra, je prišel nek gospod in z uslužbencem sta spregovorila nekaj besed. Ko je oni odšel se je uslužbenec obrnil k nam in nam zašepetal: "tajna policija." Vprašali smo, kaj je hotel in dobili odgovor, da v tem tednu organizirajo neke vrste delavnice in da se je prišel pozanimat, kdaj točno bodo potekale, da bo lahko kdo prišel. "Pa nikomur ne povejte!" Kot smo izvedeli od Raide, je tudi dejavnost EVS prostovoljstva za tajno policijo sumljiva, s čimer si je šef naše organizacije prislužil poseben nadzor.


Tako, teden je bil hitro okrog, jutri pa grem že spet v kamp, pa še spomniti se moram, kaj bomo počeli ... Aja še to me zanima, a bo kdo prišel na obisk? Ugotavljam, da bom kmalu na polovici svojega evs-a. Preden grem domov bi bilo fajn porabiti še ves dopust (12 dni). Vabljeni!

Dogodek v ...

Po skoraj enomesečnem zimskem spanju, se počasi začenja dogajati.

... mestu Amman

Še vedno prepričan, da se v tej "zimi" v Ammanu nič ne dogaja sem se v petek vračal od maše na griču Jabal Alwebdah. Kadar grem v tiste konce sam, se po navadi peljem z lokalnim avtobuskom, da malo prihranim (gorenšna se me še drži). Tako sem tudi tokrat pešačil skozi "downtown", si na tržnici kupil dva šopa mete, nadaljeval proti glavni cesti, kjer ustavljajo avtobusi in naletel na demonstracije! Sprva sem pomislil: "Saj res, Nikolai je nekaj govoril, da bodo danes po molitvah pred mošejami demonstracije proti nasilju pod pretvezo vere, zanimivo, bom lahko sproti še malo videl, kaj se dogaja. Tako sem zakorakal v množico proti cesti, se malo prerinil, pomislil, da mogoče ideja ni bila najbolj pametna, se začel riniti malo bolj vztrajno in naletel na živi zid policistov. "Bus, bus, duar saba (Bus, sedmo krožišče)", sem jih skušal prepričati, naj me spustijo naprej proti cesti, pa mislim, da me niso razumeli. Kakorkoli, prav nič z veseljem sem se obrnil okrog in se začel basati nazaj, tokrat priznam, že malo živčno. Pozdrav govorca, ki je z odra na tovornjačku v sredini množice pozdravljal "Asselamu aleikum! (Mir z vami!)" mi ni več zvenel tako miroljubno. Ko sem se "pribasal" ven iz množice sem se kar malo oddahnil. Saj ne da bi bilo kaj posebej nevarno, ampak počasi sem začel dvomiti v mojo idejo o tem, čemu so protesti namenjeni, in kot skoraj edini Evropejec v zbrani družbi se nisem počutil tako lagodno. Nekaj korakov naprej sem zagledal Karino in Terezo in jima pomignil, da bo treba iti naokrog. Na poti sem se vseeno hotel prepričati, za kaj točno gre in sem gospoda vprašal, proti čemu demonstrirajo: "Excuse me, is it because of what happened in France?" "Yes, freedom of speach is not to insult, you have to respect others! For us, this is not the freedom of speech," mi je gospod prijazno pojasnil, vidno vesel, da me zanima, za kaj si prizadevajo. 

In čeprav se z gospodom ne morem povsem strinjati - svoboda govora je najbrž vendarle tudi to, da lahko s svojimi izjavami koga tudi malo užališ, če se pusti, moram reči, da mi je odgovor dal misliti. Še zdaleč namreč ni bil edini. Podobne odgovore sem slišal tudi od drugih tu, od naših prijateljev, ki so sicer zelo odprti, zelo "zahodnjaški", od gospe, ki se tu bori za pravice žensk in ne nosi hijaba. Seveda vsi obsojajo poboje, ampak vsi dodajo, da pa ne podpirajo, da se nočuje iz vere drugih. Zanimivo je enkrat biti na drugi strani. Med ljudmi, za katere vidiš, da so strpni, odprti, prijazni, gostoljubni, izobraženi, pa imajo vseeno drugačno mnenje kot je tisto, ki veje iz večine naših medijev in socialnih omrežij. Tu v Jordaniji, je religija zagotovo meja, čez katero svoboda govora ne seže. Tako kot imamo tudi pri nas neke meje. O tem, kako z zahodnimi merili presojamo svobodo govora, je napisanega že čez glavo npr.: http://www.newstatesman.com/mehdi-hasan/2015/01/muslim-i-m-fed-hypocrisy-free-speech-fundamentalists. Z Nikolaiem sva tudi debatirala, kaj je pravzaprav cilj take satire - vplivati na spremembe, opozarjati na napake, delati družbo bolj odprto ali zgolj izražati se na svoj način, zabavati nek krog bralcev. Kajti postavlja se mi vprašanje, če niso negativne posledice, ki jih povzroča, prevelike. Pa ne mislim na umore, ti se ne bi smeli zgoditi, in zame niso posledica karikatur, ampak ekstremizma, ki nekje že najde "razloge". Kar se dogaja, je povečevanje prepada med "nami" in "njimi" zaradi strahu, posploševanj, stereotipov, užaljenosti. In to ravno v času, ko smo že tako priče vse hujšim zločinom skupin kot so ISIS in Boko haram in je za nekatere verjetno težko ohranjati v mislih, da gre le za nekaj norcev, ki jih ne bi smeli imenovati muslimane. Oz. z druge strani, ko je toliko priložnosti za ekstremizem, da je morda (ne vem) včasih težko ohranjati v mislih, da vsi ne žalijo preroka Mohameda in se ne norčujejo iz muslimanov. Mogoče bi bilo v tem času vseeno modro dvakrat premisliti in mejo svobode govora postaviti nekoliko višje, vedoč, da je na svetu toliko in toliko ljudi (bi rekel, da ne malo), ki jih tovrstna dejanja globoko užalijo. Mogoče res ni dobro, da jih in se nam ne zdi prav oz. bi jim morda želeli, da se ne bi toliko obremenjevali zaradi enih slikic ter da bi bili bolj odprti in bi to sprejeli kot svobodo govora, ampak taka je realnost, ne glede na naša stališča, bo na svetu ena veliko množica ljudi reagirala užaljeno in mi to lahko predvidevamo. Naj zaključim to razmišljanje z zabavno anekdoto, ki se je zgodila Karini. Med vožnjo s taksijem, jo je taksist vprašal od kot je in ko je izvedel še: "Zakaj rišete te karikature?" Karina mu vrnila: "Zakaj pa vi pobijate ljudi?" "Saj jaz ne pobijam ljudi..." "Jaz pa ne rišem karikatur." :) No toliko, po tem ko sem si večkrat rekel, da ne bom pisal o Charliju ...

... našem stanovanju

Ko smo se ravno veselili, da kot cimri iz sedmega krožišča nismo vpeti v drame, ki se jih gredo v drugih stanovanjih (nekatere punce so se precej hudo skregale med sabo, ena je celo razmišljala, da bi šla kar nazaj domov, ena se bo izselila iz stanovanja) nas je vse presenetila novica: "Mama se vrača!" Saj veste, da smo mesec dni živeli z Belalovo mamo, ki je "za kakšen teden, dva," prišla v Jordanijo, da bi lahko šla tu k zdravnikom. No sedaj je spet prišla "za teden, dva, mogoče tri." Estonca sta ponorela in že iščeta novo stanovanje. Gregor želi ostati, jaz pa sem razpet med oboje. Z Estoncema sem se super ujel in z veseljem bi živel z njima, vendar sta zakonski par in svetiti zraven, če bi bil sam, bi mi bilo neprijetno. Tako ostajam tu, čeprav se tudi meni po pravici povedano ne da živeti z mamo. Saj ne da bi šlo za ne vem koliko prilagajanja, ampak že občutek, da je v stanovanju še ena gospa, mi ni po godu. Pa saj si lahko predstavljate. No naj ne pozabim omeniti, da je z njo prišel še najmlajši sin, tako da nas je sedaj spet sedem v stanovanju. Baje v sredo ali četrtek gre, bomo videli. In če potegnem črto smo od dveh mesecev in pol preživeli en mesec z mamo, sedaj pa je že spet tu. Skoraj več časa z mamo kot pa brez. Ni ravno študentsko vzdušje, nerodno je npr. povabiti prijatelje sem in jim hkrati povedati: "Ja, ampak pri nas živi še ena gospa, saj se nič ne vtika, ni problema, če pridete..."

... vasi Suf (taborišču)

Po zimskem izpitnem obdobju imajo sedaj otroci počitnice, če sem prav razumel do prvega februarja. K sreči to ne pomeni, da nihče ne hodi na angleščino, ampak ravno nasprotno. Danes je bil obisk ure izjemen, kakšnih 25 fantov, kar težko jih je bilo krotiti. Dejavnosti, ki potekajo v centru UNRWA so kot neke vrste "počitniški program". Po naši uri angleščine so namreč dejavnosti prevzeli domači prostovoljci, ki so imeli za otroke neke delavnice in igre. Zanimivo je bilo opazovati, kakšen način dela imajo oni.

Gnojarjenje :)

Kako ste kaj, delavno? Jaz sem zmatran od lenarjenja. Učim se, kako se znebiti občutka nekoristnosti. Težka šola zame. Že od torka imamo namreč sneženje in mraz, kar hkrati pomeni, da vse dejavnosti odpadajo - ni dela v kampih, ni ur arabščine, ni sestankov, ni delavnic - gibanje izven stanovanja omejeno. V štirih dneh sem se samo enkrat peljal s prevoznim sredstvom, torej vam je lahko jasno, da dlje kot kakšen kilometer od bloka nisem bil. Včeraj sem mislil, da mi bo uspelo priti do punc na Jabel Alwebdah, kjer so organizirale druženje, pa so bile ceste vse poledenele, ker se je sneg čez dan topil in je voda zvečer pomrznila, posipa pa seveda nihče ne. Tako že malo pred osmo nisem dobil taksija, pa tudi, če bi se med tistimi nekaj avtomobili kakšen prikazal, bi dobro premislil, kako bom ob desetih zvečer prišel domov in se najbrž premislil. Kaj nam torej preostane? Star wars! Pogledali smo že 5 epizod, vsaka je dolga 2 uri, tako da veste pri čem smo. V štirih dneh. Toliko brezciljnega posedanja se ne spomnim, da bi si kdaj privoščil. Pa saj skušam delati kaj koristnega. Malo se učim arabščino na lastno pest. Danes sem se ravno naučil vprašati, kako ti je ime (za žensko in moškega!!) in na to tudi odgovoriti, pa približno napisati v arabski pisavi! Pa prebiram knjigo, in danes sem bil tako obupan, da sem se spravil celo telovadit. Aja, pa vsak dan z Gregorjem kuhava iz zaloge, ki smo si jo nabrali v torek. Na meniju piščanec s curryjem, nekaj ga je še ostalo, lahko pridete jutri na kosilo :)

Sniiih

Pri nas imamo že zimske počitnice. Sicer niso bile vnaprej napovedane, ampak ko v Ammanu zapade sneg, se življenju ustavi in mir leže na Zemljo. Javne službe imajo dopust, avtobusi ne vozijo, ponekod celo elektrika malo ponagaja, mi pa sedimo na toplem. Računalnik, televizija, knjige, družba in dan hitro mine. Danes je že drugi dan tako. Včeraj smo se malo sprehodili po snegu in prav lepo je spet začutiti škripanje pod nogami. Aja, pa da ne boste mislili, da je zapadla kakšna ogromna količina snega. Naj spregovorijo fotografije.

Zanimivo, da se tudi meni kljub izredno majhni količini snega in temperaturi, ki se ne spusti niti pod ničlo zdi povsem običajno, da v takem vremenu pa res ne moreš iti nikamor.

Silvestrovo, malenkosti, premišljevana in pohod

Silvestrovo...

smo preživeli precej mirno. Dobili smo v stanovanju, kjer živijo štiri prostovoljke, med njimi tudi Ana (Slovenka). Vsak je prinesel kaj za pojest in kaj za popit. Mimogrede, pizza kruhki po receptu družin Uršič in Fajdiga (mislim, da so bili Uršiči prvi) so šli zelo dobro v promet. Potem smo skušali vzpostaviti karaoke, kar nam je kmalu tudi uspelo, tako da smo prepevali, dokler je zdržala baterija na računalniku. Ob polnoči smo se vsi premaknili na streho, Andres, ki je pri sovjih 19-tih še navdušen nad ognjemeti je prižgal eno baterijo, odprli smo najbolj poceni (15 €) šampanjec, nazdravili in si zaželeli srečno. S strehe se je sem pa tja nekje v daljavi opazil majhen domač ognjemetek, mogoče smo jih v vsem večeru opazili kakšnih pet. Pirotehnika v Jordaniji ni legalna, kaj se da kupiti le tako, pod pultom. Tako smo eno uro pred vami doma vstopili v leto 2015. Do kakšnih dveh smo še malo klepetali, kaj popili in kaj pojedli, potem pa šli domov. Peljal nas je taksist, ki je najbrž pojedel kakšne tablete, ali pa vzel še kaj močnejšega, saj je celo pot prepeval indijske pesmi, vriskal, tulil za vsemi ženskami, ki jih je opazil na ulici in se smejal kot prismojen. 

Malenkosti

V teh dneh imajo otroci v vaseh, kjer delamo izpitno obdobje, tako da so vse naše aktivnosti odpovedane. Sedaj sem že en teden brez dela in še ta teden bo tako. Saj ne da ne bi imel kaj početi, lahko se potepam okrog, pišem blog, se učim arabščino, molim, berem, kuham, tečem, plezam, gledam filme in navsezadnje veliko razmišljam. Vse to tudi počnem. Rezultate bloga itak vidite, z arabščino se ravno ne bi hvalil. Odkar smo začeli s tečajem se mi zdi da samo nazadujem :) Res, ker gremo tako počasi, da se mi še tega ne da naučiti, kar bi se moral. Za enkrat še vedno obdelujemo abecedo. Po enem mesecu! Vem, vem, saj bi se lahko sam malo bolj zagnal, kot sem bil zagnan prvi mesec, ampak izgovorov je veliko. Molitev in branje bom tu izpustil, naj omenim še kuhanje: zadnjič sva z Gregorjem naredila pravo domačo Bolognese omako. Dobra je bila! Teč moram enkrat na teden, sicer se tu za računalnikom čisto zalenarim, postanem slabe volje in se mi nič ne da. Glede plezanja: na 31. 12. sva šla z Laimo prvič v plezalni center tu v Ammanu. Fajn center nič ne rečem, ima samo dve pomanjkljivosti: 1. pretirana pravila in 2. visoke cene. Zaradi njihovih butastih pravil sem lahko v dveh urah plezal samo dve smeri. Laimi namreč niso pustili, da me varuje, ker se je prvič malo nerodno privezala in je tisti inštruktor to videl. Jao, še nikoli nisem videl nikogar, ki bi tako kompliciral, sploh pa ne pri varovanju na top rope, z varovalom, ki se samo zategne. Res, moraš biti zelo, zelo nepazljiv, da gre kaj narobe. Sam sem Laimi povsem zaupal, ampak ne, ni šlo, moral sem čakati, da me je varoval inštruktor, ki pa je imel zraven še pet tečajnikov, moral je pogledati in oceniti vsakega prišleka, kasirati vstopnino, izposojati opremo, telefonariti, iti na cigaret... In za to sem plačal 13,5 €. Aja, še filme sem pozabil. Za ljubitelje Star Warsov naj povem, da sem pogledal svojo prvo epizodo v življenju. Že loadam drugo :) 

Premišljevanja, medkulturni dialog in pohod

Sedaj pa končno k bistvu, kjer se združita pohod in premišljevanje. Za vikend smo se odpravili v Irbid, mesto na severu, kakšnih 85 km iz Ammana, ki je hkrati tretje največje mesto v Jordaniji in ima drugo največjo univerzo. Mesto je s svojimi 350 000 prebivalci od katerih je kakšnih 70 000 študentov prav prijetno, meni na prvi vtis ljubše od ogromnega Ammana. V Irbidu smo se dobili s Saeedom, s katerim smo že večkrat šli na pohode po hribčkih severno od prestolnice. V petek nam je razkazal mesto, nas peljal v najcenejši bar (vroča čokolada 40 centov), v slaščičarno in potem k njemu domov, kjer smo igrali družabne igre in debatirali. Med drugim je beseda nanesla tudi na naše delo v campih. Saeed, ki ima s tovrstnim delom precej izkušenj, je bil kritičen do našega projekta. Njegovo razmišljanje: "Če hočeš v neki skupnosti, kot je vas Suf ali Gaza kaj narediti, potem se moraš najprej vključiti v skupnost, spoznati ljudi in njim omogočiti, da te spoznajo, šele potem pa skupaj kaj narediti." In res, tudi sam sem že imel podobne pomisleke, ki jih njegovo razmišljanje samo podprlo. Smo namreč zelo, zelo odmaknjeni od ljudi, od skupnosti v katerih delamo. Pravzaprav tam poznamo samo zaposlene, ki nekateri tudi sami niso iz vasi, ampak prihajajo tja na delo iz okoliških mest. Naša koordinatorka ni ravno na tekočem, kaj sploh počnemo, ve le kdaj hodimo v vasi, da učimo angleščino in to ali učimo fante ali punce. In potem se ob nenavadnih dogodkih čudimo in jezimo. Ne gre nam v račun, zakaj mladostniki na ulici, ko se prvič pojavimo v vasi Gaza za nami kričijo fuck you, ne gre nam v račun zakaj pridemo v Suf zastonj in nam nihče ne pove, da štirinajst dni aktivnosti ne bo, ker imajo otroci izpite. Verjamem, da bi, če bi živeli kje bližje ali bili bolj vključeni v skupnost za izpite izvedeli dovolj zgodaj, mladi pa bi dobili svojo pozornost tudi drugače kot s kričanjem grdih besed. 

Ne morem si kaj, da ne bi projekta, ki ga tu opravljam, primerjal s projekti pri POTA, ki jih tudi poznam. Mislim, da se pri tej primerjavi zelo pokaže ena prednost programa POTA, in sicer ta, da so naši gostitelji ljudje, ki živijo neposredno z ljudmi, v skupnostih, v katerih potem delajo prostovoljci. Gostitelji POTA-vcev imajo neko vizijo, vsaj približno idejo, kaj hočejo v neki skupnosti narediti in vanjo vključujejo prostovoljce, oz. jih kot goste sprejmejo v skupnost, čeprav ni nujno, da kaj dosti prispevajo k vsemu, kar gostitelj skupaj s skupnostjo tam gradi, ustvarja. Mi pa delamo v organizaciji, ki sodeluje z organizacijo, ki skrbi za camp. Vidite to verigo oddaljenosti. Cilj našega projekta je medkulturni dialog, če skušam ta pojem malo bolj razviti, srečanje, druženje z ljudmi, učenje drug od drugega. Ohlapen pojem, če mene vprašate, saj se lahko konča že pri tem, da se iz glavnega mesta pripeljemo v vas eno uro stran, tam pozdravimo ljudi v pisarni, eno uro skušamo otroke učiti angleščino (sredstvo do medkulturnega dialoga? - prav usposobljeni učitelji angleščine pač nismo in angleščino se učijo tudi v šoli), se poslovimo od ljudi in odpeljemo v Amman, kjer se naprej družimo s svojimi prostovoljskimi prijatelji iz Evrope. Je pa medkulturni dialog zagotovo uporaben pojem za prijavljanje na projekte Evropske unije, saj najbrž lahko vanj zbašemo vsako dejavnost, v katero so skupaj vključeni pripadniki različnih kultur. Samo razmišljam, saj mogoče sem res preveč kritičen in imajo naša srečanja na dolgi rok večji vpliv kot si lahko predstavljam. In najbrž bi res težko zdržal pol letno bivanje v eni zakotni vasi. 

Da se vrnem nazaj k našemu obisku Irbida. Naslednji dan smo šli na krajši pohod z ruševin Umm Qais do akumulacijskega jezera, kakšnih 6 km stran. Bilo je čudovito. Najprej smo si ogledali ruševine Rimske naselbine Gadara in iz njih opazovali Galilejsko jezero. Sama pot pa nam je postregla s čudovitimi razgledi, zeleno pokrajino in kar je bilo najlepše - mavrico čez celo nebo. Naj spregovorijo slike, ki so jih posneli moji prijatelji (Oana, Saeed, Laima in drugi).