Srečanja

Suf

Zima je minila, čez dan je na soncu že okrog 18° mi pa imamo delo! V nedeljo in torek sva bila z Gregorjem spet v Suf kampu in tokrat sva celo imela skupino fantov, ki so se bili pripravljeni učiti angleščino. V nedeljo sva jih iz prejšnje skupine imela kakšnih pet, v torek pa nobenega (sedaj imajo otroci počitnice po izpitih, tako da so na angleščino prišli pač tisti, ki so bili takrat ravno kje okrog), ampak vseeno, povsem zastonj le nisva šla tja. Še posebej je bilo vredno druženje s prostovoljci iz kampa. Tudi oni imajo namreč počitnice na faksih, tako da so v teh dneh organizirali delavnice za otroke in pisali projekte v pisarni. Tako smo lahko malo poklepetali, se nasmejali ob naših poskusih arabščine, skupaj jedli in celo (samo moški seveda) šli v najbližji kafič gledat tekmo azijskega prvenstva Jordanija : Japonska. Vsekakor je zanimivo ob enajstih dopoldne v nabito polnem od šiše zakajenem prostoru ob čaju gledati fuzbal. Žal je Jordanija že izpadla iz prvenstva, prav tako kot tudi Palestina.

Sahab

V četrtek pa sem se prvič pridružil prostovoljcem, ki hodijo učit angleščino v vzhodni del Ammana, imenovan Sahab. Sahab je najbrž najbolj industrijsko območje v okolici, če ne celo v vsej Jordaniji. Prednjači kovinarska industrija, baje da od tod pride tudi veliko preprog, pa kdo ve kaj vse še nastaja tu. Kar prostovoljec najprej opazi je velik prometni kaos (cestice so res ozke) in smog, ki občasno spominja na meglo. Avto nekaj sto metrov pred teboj kar izgine sivem oblaku. Pri hoji skozi mesto, pa je jasno, da je ta predel tudi zelo narodnostno mešan. Pred pekarnico, kjer smo si kupili malico nas je npr. pozdravil mlad fant iz Pakistana. Ure angleščine tu potekajo v občinski hiši, kjer je manjše gledališče, knjižnica (oz. zbirka nekaj omar knjig) in še nekaj drugih sob. K uram prihajajo odrasli iz okolice, poučuje pa jih v glavnem Katie, prostovoljka iz Velike Britanije. Poleg nje za njihove otroke ta čas skrbijo še drugi. Sicer ure angleščine tu niso kaj dosti drugačne od tistih za odrasle v Sufu.

Gospa Raida

Kaj se še dogaja? Včeraj smo šli popoldne s Keku, Nikolaiem in Katie na obisk k gospe Raidi, ki jo Katie (iz Walesa) privat uči Angleščino. Poklicala nas je, da bi pomagali pri simuliranju sestanka, saj gospa dela v švicarski humanitarni organizaciji in pogosto mora sodelovati na sestankih, ki potekajo v angleščini. Srečanje je bilo zelo zanimivo tudi za nas, saj gospa res v nulo obvlada situacijo v Iraku in smo jo lahko na dolgo in široko o vsem povprašali, izvedeli pa smo tudi kakšne podrobnosti, ki nam jih mogoče niti ne bi smela izdati. Npr. kako so šotori za katere je Švica prispevala 300 000 € pristali v skladišču in jih to zimo ni videl nihče od tistih, katerim so bili namenjeni (beguncem v Kurdistanu). Z gospo smo podebatirali tudi o delovanju tajne policije tu v Jordaniji. Za nas je npr. nepredstavljivo, da je na vsaki javni prireditvi prisoten tudi nekdo s tajne policije. Kot pravijo Jordanci imajo sodelavce povsod, tako da nikoli ne smeš reči kaj čez oblast ali kaj v prid IS-u. In res, ko smo v Sahabu čakali na prevoz in klepetali s tamkajšnjim uslužbencem centra, je prišel nek gospod in z uslužbencem sta spregovorila nekaj besed. Ko je oni odšel se je uslužbenec obrnil k nam in nam zašepetal: "tajna policija." Vprašali smo, kaj je hotel in dobili odgovor, da v tem tednu organizirajo neke vrste delavnice in da se je prišel pozanimat, kdaj točno bodo potekale, da bo lahko kdo prišel. "Pa nikomur ne povejte!" Kot smo izvedeli od Raide, je tudi dejavnost EVS prostovoljstva za tajno policijo sumljiva, s čimer si je šef naše organizacije prislužil poseben nadzor.


Tako, teden je bil hitro okrog, jutri pa grem že spet v kamp, pa še spomniti se moram, kaj bomo počeli ... Aja še to me zanima, a bo kdo prišel na obisk? Ugotavljam, da bom kmalu na polovici svojega evs-a. Preden grem domov bi bilo fajn porabiti še ves dopust (12 dni). Vabljeni!