Silvestrovo...
smo preživeli precej mirno. Dobili smo v stanovanju, kjer živijo štiri prostovoljke, med njimi tudi Ana (Slovenka). Vsak je prinesel kaj za pojest in kaj za popit. Mimogrede, pizza kruhki po receptu družin Uršič in Fajdiga (mislim, da so bili Uršiči prvi) so šli zelo dobro v promet. Potem smo skušali vzpostaviti karaoke, kar nam je kmalu tudi uspelo, tako da smo prepevali, dokler je zdržala baterija na računalniku. Ob polnoči smo se vsi premaknili na streho, Andres, ki je pri sovjih 19-tih še navdušen nad ognjemeti je prižgal eno baterijo, odprli smo najbolj poceni (15 €) šampanjec, nazdravili in si zaželeli srečno. S strehe se je sem pa tja nekje v daljavi opazil majhen domač ognjemetek, mogoče smo jih v vsem večeru opazili kakšnih pet. Pirotehnika v Jordaniji ni legalna, kaj se da kupiti le tako, pod pultom. Tako smo eno uro pred vami doma vstopili v leto 2015. Do kakšnih dveh smo še malo klepetali, kaj popili in kaj pojedli, potem pa šli domov. Peljal nas je taksist, ki je najbrž pojedel kakšne tablete, ali pa vzel še kaj močnejšega, saj je celo pot prepeval indijske pesmi, vriskal, tulil za vsemi ženskami, ki jih je opazil na ulici in se smejal kot prismojen.
Malenkosti
V teh dneh imajo otroci v vaseh, kjer delamo izpitno obdobje, tako da so vse naše aktivnosti odpovedane. Sedaj sem že en teden brez dela in še ta teden bo tako. Saj ne da ne bi imel kaj početi, lahko se potepam okrog, pišem blog, se učim arabščino, molim, berem, kuham, tečem, plezam, gledam filme in navsezadnje veliko razmišljam. Vse to tudi počnem. Rezultate bloga itak vidite, z arabščino se ravno ne bi hvalil. Odkar smo začeli s tečajem se mi zdi da samo nazadujem :) Res, ker gremo tako počasi, da se mi še tega ne da naučiti, kar bi se moral. Za enkrat še vedno obdelujemo abecedo. Po enem mesecu! Vem, vem, saj bi se lahko sam malo bolj zagnal, kot sem bil zagnan prvi mesec, ampak izgovorov je veliko. Molitev in branje bom tu izpustil, naj omenim še kuhanje: zadnjič sva z Gregorjem naredila pravo domačo Bolognese omako. Dobra je bila! Teč moram enkrat na teden, sicer se tu za računalnikom čisto zalenarim, postanem slabe volje in se mi nič ne da. Glede plezanja: na 31. 12. sva šla z Laimo prvič v plezalni center tu v Ammanu. Fajn center nič ne rečem, ima samo dve pomanjkljivosti: 1. pretirana pravila in 2. visoke cene. Zaradi njihovih butastih pravil sem lahko v dveh urah plezal samo dve smeri. Laimi namreč niso pustili, da me varuje, ker se je prvič malo nerodno privezala in je tisti inštruktor to videl. Jao, še nikoli nisem videl nikogar, ki bi tako kompliciral, sploh pa ne pri varovanju na top rope, z varovalom, ki se samo zategne. Res, moraš biti zelo, zelo nepazljiv, da gre kaj narobe. Sam sem Laimi povsem zaupal, ampak ne, ni šlo, moral sem čakati, da me je varoval inštruktor, ki pa je imel zraven še pet tečajnikov, moral je pogledati in oceniti vsakega prišleka, kasirati vstopnino, izposojati opremo, telefonariti, iti na cigaret... In za to sem plačal 13,5 €. Aja, še filme sem pozabil. Za ljubitelje Star Warsov naj povem, da sem pogledal svojo prvo epizodo v življenju. Že loadam drugo :)
Premišljevanja, medkulturni dialog in pohod
Sedaj pa končno k bistvu, kjer se združita pohod in premišljevanje. Za vikend smo se odpravili v Irbid, mesto na severu, kakšnih 85 km iz Ammana, ki je hkrati tretje največje mesto v Jordaniji in ima drugo največjo univerzo. Mesto je s svojimi 350 000 prebivalci od katerih je kakšnih 70 000 študentov prav prijetno, meni na prvi vtis ljubše od ogromnega Ammana. V Irbidu smo se dobili s Saeedom, s katerim smo že večkrat šli na pohode po hribčkih severno od prestolnice. V petek nam je razkazal mesto, nas peljal v najcenejši bar (vroča čokolada 40 centov), v slaščičarno in potem k njemu domov, kjer smo igrali družabne igre in debatirali. Med drugim je beseda nanesla tudi na naše delo v campih. Saeed, ki ima s tovrstnim delom precej izkušenj, je bil kritičen do našega projekta. Njegovo razmišljanje: "Če hočeš v neki skupnosti, kot je vas Suf ali Gaza kaj narediti, potem se moraš najprej vključiti v skupnost, spoznati ljudi in njim omogočiti, da te spoznajo, šele potem pa skupaj kaj narediti." In res, tudi sam sem že imel podobne pomisleke, ki jih njegovo razmišljanje samo podprlo. Smo namreč zelo, zelo odmaknjeni od ljudi, od skupnosti v katerih delamo. Pravzaprav tam poznamo samo zaposlene, ki nekateri tudi sami niso iz vasi, ampak prihajajo tja na delo iz okoliških mest. Naša koordinatorka ni ravno na tekočem, kaj sploh počnemo, ve le kdaj hodimo v vasi, da učimo angleščino in to ali učimo fante ali punce. In potem se ob nenavadnih dogodkih čudimo in jezimo. Ne gre nam v račun, zakaj mladostniki na ulici, ko se prvič pojavimo v vasi Gaza za nami kričijo fuck you, ne gre nam v račun zakaj pridemo v Suf zastonj in nam nihče ne pove, da štirinajst dni aktivnosti ne bo, ker imajo otroci izpite. Verjamem, da bi, če bi živeli kje bližje ali bili bolj vključeni v skupnost za izpite izvedeli dovolj zgodaj, mladi pa bi dobili svojo pozornost tudi drugače kot s kričanjem grdih besed.
Ne morem si kaj, da ne bi projekta, ki ga tu opravljam, primerjal s projekti pri POTA, ki jih tudi poznam. Mislim, da se pri tej primerjavi zelo pokaže ena prednost programa POTA, in sicer ta, da so naši gostitelji ljudje, ki živijo neposredno z ljudmi, v skupnostih, v katerih potem delajo prostovoljci. Gostitelji POTA-vcev imajo neko vizijo, vsaj približno idejo, kaj hočejo v neki skupnosti narediti in vanjo vključujejo prostovoljce, oz. jih kot goste sprejmejo v skupnost, čeprav ni nujno, da kaj dosti prispevajo k vsemu, kar gostitelj skupaj s skupnostjo tam gradi, ustvarja. Mi pa delamo v organizaciji, ki sodeluje z organizacijo, ki skrbi za camp. Vidite to verigo oddaljenosti. Cilj našega projekta je medkulturni dialog, če skušam ta pojem malo bolj razviti, srečanje, druženje z ljudmi, učenje drug od drugega. Ohlapen pojem, če mene vprašate, saj se lahko konča že pri tem, da se iz glavnega mesta pripeljemo v vas eno uro stran, tam pozdravimo ljudi v pisarni, eno uro skušamo otroke učiti angleščino (sredstvo do medkulturnega dialoga? - prav usposobljeni učitelji angleščine pač nismo in angleščino se učijo tudi v šoli), se poslovimo od ljudi in odpeljemo v Amman, kjer se naprej družimo s svojimi prostovoljskimi prijatelji iz Evrope. Je pa medkulturni dialog zagotovo uporaben pojem za prijavljanje na projekte Evropske unije, saj najbrž lahko vanj zbašemo vsako dejavnost, v katero so skupaj vključeni pripadniki različnih kultur. Samo razmišljam, saj mogoče sem res preveč kritičen in imajo naša srečanja na dolgi rok večji vpliv kot si lahko predstavljam. In najbrž bi res težko zdržal pol letno bivanje v eni zakotni vasi.
Da se vrnem nazaj k našemu obisku Irbida. Naslednji dan smo šli na krajši pohod z ruševin Umm Qais do akumulacijskega jezera, kakšnih 6 km stran. Bilo je čudovito. Najprej smo si ogledali ruševine Rimske naselbine Gadara in iz njih opazovali Galilejsko jezero. Sama pot pa nam je postregla s čudovitimi razgledi, zeleno pokrajino in kar je bilo najlepše - mavrico čez celo nebo. Naj spregovorijo slike, ki so jih posneli moji prijatelji (Oana, Saeed, Laima in drugi).
Ni komentarjev:
Objavite komentar