Tako, pred skoraj tednom dni sem varno in srečno prispel nazaj domov. Prvi teden je bil pester, hitro sem padel nazaj v domači ritem in želel takoj na začetku postaviti neko strukturo svojemu vsakdanu, ki bi mi omogočala uspešno pisanje magistrske in delo za POTA. K sreči pa imam tu prijatelje in družino, ki so me znali pripraviti do tega, da sem se malo ustavil in najprej skupaj z njimi popraznoval naše ponovno snidenje. Že ves teden sem imel tudi v mislih, da bi rad svojemu blogu dodal nek zaključek. Da ne bi kar tako obvisel v zraku. Da bi lahko podelil še nekaj pripetljajev, ki so oblikovali moje zadnje dni v Jordaniji. Da bi tudi sam morda še dobil kakšen uvid v to, kaj pravzaprav ostaja za menoj. No, na mirno nedeljsko popoldne, ko sem Lijo že oddal pri Lutkovnem, imam ravno še nekaj časa, da se lotim pisanja.
Zadnjič pri Sircih
Zadnje srečanje s Sirci je prišlo nekoliko nepredvideno. Še skoraj do zadnjega sem mislil, da se bom z njimi lahko zadnjič srečal v četrtek, pa so Jordanci le nekaj dni pred začetkom tedna oznanili, da bo v četrtek prost dan. Prvi maj je namreč padel na petek, pa so se odločili, da delavcem vseeno dajo en dodatni dan za počitek in praznovanje (petek je tako ali tako prost). Ker mi ni bilo do tega, da bi delal preveliko dramo iz svojega odhoda, sem se odločil, da pač slovo pripravim bolj na hitro. Za ponedeljkovo uro sem imel že pripravljen test, tako da sem se odločil, da za slovo kupim še nekaj sladkega, vzamem s seboj fotoaparat za skupinsko sliko in tako zaključim mojo najljubšo delovno izkušnjo v Jordaniji.
 |
| Velika bela hiša, kjer živijo sirske mame s svojimi otroki |
Tehnično se je res zgodilo nekako tako. Na poti v Sahab sem z Albino pomočjo nakupil paketek čokoladic, nato razredu razdelil teste, po testu smo se posladkali, poslovili in poslikali. Ampak globlje v mojih mislih pa ni bilo tako preprosto in še vedno ni. Začnimo pri testu. Idejo o pisanju testa mi je padla na pamet, ko sem ugotavljal, da smo v treh mesecih ravno predelali neko zaokroženo celoto snovi, ki bi jo bilo dobro malo ponoviti in utrditi, preden zaključim s svojim projektom. Poleg tega sem si mislil, da je morda dobro, da dobijo nek izziv, ki zanje ne bo pretežak; običajen izziv, s katerimi se soočajo njihovi vrstniki, nekateri med njimi pa teh izkušenj že dve leti nimajo. Tudi Manar, učiteljica iz njihove hiše je bila mnenja, da jih bo test malo spodbudil k učenju, saj sicer: "They don't care." Toda v resnici ta test ni izpadel kot spodbuda. Za več kot pol učencev je bil močno pretežak. Šele na testu sem opazil, da eden od njih ne zna niti dobro pisati (nekatere besede je napisal kar od desne proti levi - kaj sem delal 2 meseca, da tega nisem opazil). Še huje pa me je streznilo to, da Noor, fant, ki je bil sicer na vseh urah in je res z veseljem prihajal, tokrat sploh ni prišel. Je kar zbolel. Zadnje kar sem si s tem testom želel, je bilo, da bi tem otrokom in mladostnikom zadajal nek dodaten pritisk. Pa je bil za nekatere kot kaže test ravno to. Ko sem na hitro pregledoval teste, so se moje misli zapletale dalje: "Kaj je sploh fora, da sem bil tu tri mesece, če ne znajo napisati niti dni v tednu ali pa koliko je ura. Bi bilo nemara bolje, da bi naša organizacija tem otrokom pomagala tako, da bi našla domačega prostovoljca, ki bi otroke lahko učil v arabščini? Saj tudi koordinacija prostovoljstva bi bila neko delo. Sem od sebe pričakoval preveč? Je morda bistvo mojega prispevka le to, da smo se dvakrat na teden lepo imeli skupaj? Da smo se srečali, družili, da sem pokazal, da mi je mar zanje in jih spodbujal k učenju? Vendar če je le to, zakaj sem jih potem tako matral s to angleščino in jih učil na tako šolski način. Mar bi se raje bolj zabavali in več igrali kakšne igrice, ravno tako bi sem in tja odnesli še kakšno angleško besedo... Ampak saj so tudi k tem uram radi prihajali, včasih sem imel občutek, kot bi se le igrali šolo. Vsi so tako z veseljem prihajali pred tablo, pa če zgolj napisati ime meseca." Še vedno ne vem odgovorov na vsa ta vprašanja, a se mi zdi, da sem delal prav. Upam, da sem vsaj koga spodbudil k učenju, pa morda ne strogo k učenju angleščine, ampak na splošno, k izobraževanju. Pa saj so že tako bolj motivirani kot katerikoli otroci, s katerimi sem delal. To mi je včeraj potrdila tudi Lisa, prostovoljka, ki sedaj nadaljuje moje delo.
Po testu sem se poslovil tudi od Manar in Waleeda, para, ki vodi hišo in koordinira učne ure. Po pravici povedano sem pričakoval malo bolj čustveno slovo. Pa je slednje potekalo zelo preprosto. Zahvala, slika izmenjava kontaktov, roka in Ma3 assalama (arabski pozdrav, ki pomeni dobesedno: "z mirom"). Pomislil sem, da sta se najbrž v zadnjih letih poslavljala že od tolikih ljudi, ki so jima bili veliko bolj blizu, da se jima od enega prostovoljca res ni težko posloviti.
 |
| Waleed, doma iz obalnega mesta Latakia (mislim, da sem si prav zapomnil) je bil v Siriji policist pod Asadovim režimom. Ko je od svojih nadrejenih dobil ukaz, da napadejo vas, v kateri so živeli njegovi starši in sorodniki, se je odločil, da pobegne. Njegova žena, ki je bila ravno noseča, je po rojstvu hčerke še nekaj mesecev ostala v Siriji, nato pa odšla za svojim možem. |
Zadnjič v Sufu
V Suf campu je bilo zadnjič pravzaprav prvič. Moj zadnji obisk tega campa je bilo namreč moje prvo kosilo pri eni izmed družin, ki tam živijo. Sicer smo se tudi tu dokaj mirno poslovili drug od drugega. V torek v tistem tednu, sem imel še zadnji dve uri angleščine. Najprej smo s fantoma igrali Scrabble. Z veseljem sem ugotovil, da vsaj eden od njiju angleščino že toliko obvlada, da brez težav sestavlja dokaj zapletene besede. Naslednjo uro pa sem dekletom pripravil predstavitev Slovenije. Pripravil sem veliko slikovnega gradiva in celo filmčke. Predvsem sem se osredotočil na šport, hrano, glasbo in turistične znamenitosti. Dekleta so se (kot tudi sicer publika v Jordaniji) zelo vživela v predstavitev. Ploskala so ob zmagi Tine Maze na Zlati lisici in se veselile ob svetovnem rekordu Petra Prevca v Vikersundu. Da zimske športe poznajo ravno toliko kot jaz dirke s kamelami, mi je postalo jasno, ko me je ena od deklet ob ogledu smučanja Tine Maze vprašala: "A prav polomiti mora vse palice?" Vzdušje je svoj vrhunec doseglo ob pesmi ansambla Aufbiks V objemu slovenskih gora. Dekleta so takoj začela ploskati in so se ustavila šele, ko sem iz nahrbtnika potegnil svoj fotoaparat, da bi ta dogodek ovekovečil. "I'm sorry, I'm sorry," sem takoj pospravil napravico, ki je uničila vzdušje. Muslimanskih žensk ne smeš slikati. No, ampak so mi vseeno dovolile eno sliko, ki pa je iz spoštovanja ne bom objavil.
 |
| Liin, Amnina hči |
Kot sem že omenil, sem Suf camp obiskal še enkrat. Tokrat smo se prostovoljci odzvali vabilu Amneh in njene družine. Prvič sem tako imel priložnost vstopiti v enega od domov Suf campa. Moram povedati, da sem se za zidovi majhne in preproste hiše počutil zelo domače. Se mi zdi, da so Arabci res mojstri za to. Po tleh pogrnejo preprogo in namestijo udobne blazine, vsi sezujemo čevlje in kljub temu, da je soba skoraj brez pohištva in kakšne dekoracije, postane prav topla in domača. Ko pa pride še odlično kosilo, potem pa ne moreš več skrivati navdušenja. Deljenje hrane, gostoljubje in "dobrodošlost", to je res nekaj, kar mi bo ostalo v spominu. Po kosilu smo z Amneh in njenimi otroki šli še na sprehod skozi Suf do glavne ceste, kjer smo ustavili avtobus do Jerasha. Od tod tudi te slike.
 |
| Zadnji pogled na Suf "camp" |
 |
| Ob poti fantje spuščajo zmaja |
Zadnji hike
Tik pred odhodom domov sem imel ravno še dovolj prostih dni, da smo skupaj s prostovoljci izvedli še en pohod. Tokrat smo hodili skoraj po obrobju doline reke Jordan. Pohod je bil najbolj naporen od vseh do takrat. Pot je vodila kar preko bidičastih polj, cvrlo nas je sonce, zmanjkalo nam je vode za nameček pa so nas še napadle čebele. In čeprav so nekateri v vrhuncu težav obljubljali, da v Jordaniji nikoli več ne bodo šli na pohod, mislim, da lepi spomini na koncu vedno pretehtajo težave. V vasi na koncu našega pohoda smo spet naleteli na prijazne ljudi, ki so nas tradicionalno povabili na čaj in nas zapeljali do najbližjega mesta. Kaj si sploh še lahko želiš.
 |
| Avantura se je začela že na poti, ko je taksistu zmanjkalo bencina. |
Slovo
Do najinega odhoda sva z Gregorjem še do konca izkoristila dobrote Ammana - poceni falafle in vodne pipe v kombinaciji z limona-meta sokom. V soboto sva pripravila poslovilni žar pri nas doma. Udeležili so se ga tudi mama Bushra in naša soseda, ki sta nekaj časa skoraj živela pri nas. Imeli smo se prav lepo, kar boste najbrž prepoznali iz slik :)
Nazaj doma
Lepo vas je videti! Sedaj sem že več kot teden dni doma. Izkusil sem tako dobrodošlico kot bi moja žlahta in prijatelji imeli kakšne arabske korenine. :) Ata me je celo počakal na letališču! Žari so se smodili en za drugim kot so prihajale tudi besede dobrodošlice. "Ahlan feekom!" bi najraje odgovoril. Hvala vam res za topel sprejem, tako je mnogo lažje priti nazaj. In s tem, ko vam postopoma pripovedujem svoje zgodbe in doživetja, se bom morda lažje poslovil od tega bloga. Ko ga takole zaključujem, vedno bolj ugotavljam, kako pomemben del moje izkušnje je bil. Res, z veseljem sem ga pisal. In čeprav sem imel kdaj pa kdaj občutek, da bi ga morda pisal celo, če ga ne bi nihče bral (toliko sem od tega prejel tudi sam), sem vam vendarle zelo hvaležen, da ste bili moji bralci. Brez vaših spodbud se zagotovo ne bi tako navdušil nad pisanjem. Res hvala vam in se priporočam še za kakšno spodbudo sedaj, ko moram pisati manj prijetno reč - magistrsko nalogo.
Se vidimo!
