Epi(b)log

Tako, pred skoraj tednom dni sem varno in srečno prispel nazaj domov. Prvi teden je bil pester, hitro sem padel nazaj v domači ritem in želel takoj na začetku postaviti neko strukturo svojemu vsakdanu, ki bi mi omogočala uspešno pisanje magistrske in delo za POTA. K sreči pa imam tu prijatelje in družino, ki so me znali pripraviti do tega, da sem se malo ustavil in najprej skupaj z njimi popraznoval naše ponovno snidenje. Že ves teden sem imel tudi v mislih, da bi rad svojemu blogu dodal nek zaključek. Da ne bi kar tako obvisel v zraku. Da bi lahko podelil še nekaj pripetljajev, ki so oblikovali moje zadnje dni v Jordaniji. Da bi tudi sam morda še dobil kakšen uvid v to, kaj pravzaprav ostaja za menoj. No, na mirno nedeljsko popoldne, ko sem Lijo že oddal pri Lutkovnem, imam ravno še nekaj časa, da se lotim pisanja.

Zadnjič pri Sircih

Zadnje srečanje s Sirci je prišlo nekoliko nepredvideno. Še skoraj do zadnjega sem mislil, da se bom z njimi lahko zadnjič srečal v četrtek, pa so Jordanci le nekaj dni pred začetkom tedna oznanili, da bo v četrtek prost dan. Prvi maj je namreč padel na petek, pa so se odločili, da delavcem vseeno dajo en dodatni dan za počitek in praznovanje (petek je tako ali tako prost). Ker mi ni bilo do tega, da bi delal preveliko dramo iz svojega odhoda, sem se odločil, da pač slovo pripravim bolj na hitro. Za ponedeljkovo uro sem imel že pripravljen test, tako da sem se odločil, da za slovo kupim še nekaj sladkega, vzamem s seboj fotoaparat za skupinsko sliko in tako zaključim mojo najljubšo delovno izkušnjo v Jordaniji.

Velika bela hiša, kjer živijo sirske mame s svojimi otroki

Tehnično se je res zgodilo nekako tako. Na poti v Sahab sem z Albino pomočjo nakupil paketek čokoladic, nato razredu razdelil teste, po testu smo se posladkali, poslovili in poslikali. Ampak globlje v mojih mislih pa ni bilo tako preprosto in še vedno ni. Začnimo pri testu. Idejo o pisanju testa mi je padla na pamet, ko sem ugotavljal, da smo v treh mesecih ravno predelali neko zaokroženo celoto snovi, ki bi jo bilo dobro malo ponoviti in utrditi, preden zaključim s svojim projektom. Poleg tega sem si mislil, da je morda dobro, da dobijo nek izziv, ki zanje ne bo pretežak; običajen izziv, s katerimi se soočajo njihovi vrstniki, nekateri med njimi pa teh izkušenj že dve leti nimajo. Tudi Manar, učiteljica iz njihove hiše je bila mnenja, da jih bo test malo spodbudil k učenju, saj sicer: "They don't care." Toda v resnici ta test ni izpadel kot spodbuda. Za več kot pol učencev je bil močno pretežak. Šele na testu sem opazil, da eden od njih ne zna niti dobro pisati (nekatere besede je napisal kar od desne proti levi - kaj sem delal 2 meseca, da tega nisem opazil). Še huje pa me je streznilo to, da Noor, fant, ki je bil sicer na vseh urah in je res z veseljem prihajal, tokrat sploh ni prišel. Je kar zbolel. Zadnje kar sem si s tem testom želel, je bilo, da bi tem otrokom in mladostnikom zadajal nek dodaten pritisk. Pa je bil za nekatere kot kaže test ravno to. Ko sem na hitro pregledoval teste, so se moje misli zapletale dalje: "Kaj je sploh fora, da sem bil tu tri mesece, če ne znajo napisati niti dni v tednu ali pa koliko je ura. Bi bilo nemara bolje, da bi naša organizacija tem otrokom pomagala tako, da bi našla domačega prostovoljca, ki bi otroke lahko učil v arabščini? Saj tudi koordinacija prostovoljstva bi bila neko delo. Sem od sebe pričakoval preveč? Je morda bistvo mojega prispevka le to, da smo se dvakrat na teden lepo imeli skupaj? Da smo se srečali, družili, da sem pokazal, da mi je mar zanje in jih spodbujal k učenju? Vendar če je le to, zakaj sem jih potem tako matral s to angleščino in jih učil na tako šolski način. Mar bi se raje bolj zabavali in več igrali kakšne igrice, ravno tako bi sem in tja odnesli še kakšno angleško besedo... Ampak saj so tudi k tem uram radi prihajali, včasih sem imel občutek, kot bi se le igrali šolo. Vsi so tako z veseljem prihajali pred tablo, pa če zgolj napisati ime meseca." Še vedno ne vem odgovorov na vsa ta vprašanja, a se mi zdi, da sem delal prav. Upam, da sem vsaj koga spodbudil k učenju, pa morda ne strogo k učenju angleščine, ampak na splošno, k izobraževanju. Pa saj so že tako bolj motivirani kot katerikoli otroci, s katerimi sem delal. To mi je včeraj potrdila tudi Lisa, prostovoljka, ki sedaj nadaljuje moje delo.

Po testu sem se poslovil tudi od Manar in Waleeda, para, ki vodi hišo in koordinira učne ure. Po pravici povedano sem pričakoval malo bolj čustveno slovo. Pa je slednje potekalo zelo preprosto. Zahvala, slika izmenjava kontaktov, roka in Ma3 assalama (arabski pozdrav, ki pomeni dobesedno: "z mirom"). Pomislil sem, da sta se najbrž v zadnjih letih poslavljala že od tolikih ljudi, ki so jima bili veliko bolj blizu, da se jima od enega prostovoljca res ni težko posloviti.

Waleed, doma iz obalnega mesta Latakia (mislim, da sem si prav zapomnil) je bil v Siriji policist pod Asadovim režimom. Ko je od svojih nadrejenih dobil ukaz, da napadejo vas, v kateri so živeli njegovi starši in sorodniki, se je odločil, da pobegne. Njegova žena, ki je bila ravno noseča, je po rojstvu hčerke še nekaj mesecev ostala v Siriji, nato pa odšla za svojim možem.

Zadnjič v Sufu

V Suf campu je bilo zadnjič pravzaprav prvič. Moj zadnji obisk tega campa je bilo namreč moje prvo kosilo pri eni izmed družin, ki tam živijo. Sicer smo se tudi tu dokaj mirno poslovili drug od drugega. V torek v tistem tednu, sem imel še zadnji dve uri angleščine. Najprej smo s fantoma igrali Scrabble. Z veseljem sem ugotovil, da vsaj eden od njiju angleščino že toliko obvlada, da brez težav sestavlja dokaj zapletene besede. Naslednjo uro pa sem dekletom pripravil predstavitev Slovenije. Pripravil sem veliko slikovnega gradiva in celo filmčke. Predvsem sem se osredotočil na šport, hrano, glasbo in turistične znamenitosti. Dekleta so se (kot tudi sicer publika v Jordaniji) zelo vživela v predstavitev. Ploskala so ob zmagi Tine Maze na Zlati lisici in se veselile ob svetovnem rekordu Petra Prevca v Vikersundu. Da zimske športe poznajo ravno toliko kot jaz dirke s kamelami, mi je postalo jasno, ko me je ena od deklet ob ogledu smučanja Tine Maze vprašala: "A prav polomiti mora vse palice?" Vzdušje je svoj vrhunec doseglo ob pesmi ansambla Aufbiks V objemu slovenskih gora. Dekleta so takoj začela ploskati in so se ustavila šele, ko sem iz nahrbtnika potegnil svoj fotoaparat, da bi ta dogodek ovekovečil. "I'm sorry, I'm sorry," sem takoj pospravil napravico, ki je uničila vzdušje. Muslimanskih žensk ne smeš slikati. No, ampak so mi vseeno dovolile eno sliko, ki pa je iz spoštovanja ne bom objavil.

Liin, Amnina hči

Kot sem že omenil, sem Suf camp obiskal še enkrat. Tokrat smo se prostovoljci odzvali vabilu Amneh in njene družine. Prvič sem tako imel priložnost vstopiti v enega od domov Suf campa. Moram povedati, da sem se za zidovi majhne in preproste hiše počutil zelo domače. Se mi zdi, da so Arabci res mojstri za to. Po tleh pogrnejo preprogo in namestijo udobne blazine, vsi sezujemo čevlje in kljub temu, da je soba skoraj brez pohištva in kakšne dekoracije, postane prav topla in domača. Ko pa pride še odlično kosilo, potem pa ne moreš več skrivati navdušenja. Deljenje hrane, gostoljubje in "dobrodošlost", to je res nekaj, kar mi bo ostalo v spominu. Po kosilu smo z Amneh in njenimi otroki šli še na sprehod skozi Suf do glavne ceste, kjer smo ustavili avtobus do Jerasha. Od tod tudi te slike.

Zadnji pogled na Suf "camp"

 

Ob poti fantje spuščajo zmaja

Zadnji hike

Tik pred odhodom domov sem imel ravno še dovolj prostih dni, da smo skupaj s prostovoljci izvedli še en pohod. Tokrat smo hodili skoraj po obrobju doline reke Jordan. Pohod je bil najbolj naporen od vseh do takrat. Pot je vodila kar preko bidičastih polj, cvrlo nas je sonce, zmanjkalo nam je vode za nameček pa so nas še napadle čebele. In čeprav so nekateri v vrhuncu težav obljubljali, da v Jordaniji nikoli več ne bodo šli na pohod, mislim, da lepi spomini na koncu vedno pretehtajo težave. V vasi na koncu našega pohoda smo spet naleteli na prijazne ljudi, ki so nas tradicionalno povabili na čaj in nas zapeljali do najbližjega mesta. Kaj si sploh še lahko želiš.

Avantura se je začela že na poti, ko je taksistu zmanjkalo bencina. 

Slovo

Do najinega odhoda sva z Gregorjem še do konca izkoristila dobrote Ammana - poceni falafle in vodne pipe v kombinaciji z limona-meta sokom. V soboto sva pripravila poslovilni žar pri nas doma. Udeležili so se ga tudi mama Bushra in naša soseda, ki sta nekaj časa skoraj živela pri nas. Imeli smo se prav lepo, kar boste najbrž prepoznali iz slik :)

Nazaj doma

Lepo vas je videti! Sedaj sem že več kot teden dni doma. Izkusil sem tako dobrodošlico kot bi moja žlahta in prijatelji imeli kakšne arabske korenine. :) Ata me je celo počakal na letališču! Žari so se smodili en za drugim kot so prihajale tudi besede dobrodošlice. "Ahlan feekom!" bi najraje odgovoril. Hvala vam res za topel sprejem, tako je mnogo lažje priti nazaj. In s tem, ko vam postopoma pripovedujem svoje zgodbe in doživetja, se bom morda lažje poslovil od tega bloga. Ko ga takole zaključujem, vedno bolj ugotavljam, kako pomemben del moje izkušnje je bil. Res, z veseljem sem ga pisal. In čeprav sem imel kdaj pa kdaj občutek, da bi ga morda pisal celo, če ga ne bi nihče bral (toliko sem od tega prejel tudi sam), sem vam vendarle zelo hvaležen, da ste bili moji bralci. Brez vaših spodbud se zagotovo ne bi tako navdušil nad pisanjem. Res hvala vam in se priporočam še za kakšno spodbudo sedaj, ko moram pisati manj prijetno reč - magistrsko nalogo.

Se vidimo!

Pred odhodom ...

Za tukajšnjo organizacijo sem napisal še en članek, tokrat v znamenju bližajočega se odhoda iz dežele na oni strani Jordana. Članek v originalu si lahko preberete na tej povezavi. Sicer pa imam sedaj ravno še 2 uri časa do večerne žurke za rojstni dan od prostovoljke Ane (portugalske, ne slovenske), tako da bom namesto, da bi gledal film prevedel tale člančič.

Več kot pet mesecev je že minilo, pet snopov dni, ki so prinesli izkušenj za pet dolgih poletij, jaz pa se sprašujem, kako bo, ko se vrnem domov. Natančneje, v ponedeljek (20. 4.) me bosta od odhoda ločevala le še natanko dva tedna. Ko sem sam doma, ali ko se na avtobusu malo zamislim, se mi v misli že prikradejo slike mojega prihoda domov. Kako bom pozdravil prijatelje, kako si bom organiziral delo, kaj bi odnesel domov, da bi lahko najbližjim podaril delček te moje izkušnje, kako naj jim bolje predstavim moje doživetje, me bo sploh kdo razumel? In na kar je še težje misliti: kaj bom pustil za seboj, kaj če bom kar pozabil na te občutke,te misli, ta doživljanja, ki so me spremljala tu? Ampak veliko stvari se zdi strašnih, dokler se človek z njimi ne sooči. Za začetek tega konca bi bilo torej morda dobro, da se vprašam, kaj dejansko puščam za seboj, česa me je strah izgubiti, s tem ko se vračam domov.

Pri nekaterih stvareh mi ni treba veliko premišljevati, pa mi je takoj jasno, da bodo ostale tu v Jordaniji. Najprej je to odlična jordanska hrana, ki je sam nikoli ne bi znal pripraviti, pa tudi v egipčanski restavraciji v Ljubljani najbrž ne bo nikoli taka, kot tu. Tudi, če se bomo s prijatelji kot tu usedli v lokal in kadili vodno pipo, to ne bo enako kot v Jordaniji. Prav tako ni težko razumeti, da zapuščam svojevrstno prometno ureditev. Na svidenje ustavljanju avtobusa kjerkoli ga zagledaš in adijo tej lahkoti, s katero lahko "uštopaš" avto na koncu pohoda in prosiš šoferja, naj te odpelje do najbližje ceste, kjer vozijo avtobusi. Prav tako se bom poslovil od prijetnih klepetov z neznanci, ki te v kavarni ali na ulici ustavijo, da ti izrečejo dobrodošlico in te povprašajo od kod prihajaš. In kar je najbrž zelo jasno, z odhodom bom za seboj pustil prijateljstva, ki so se oblikovala med nami prostovoljci in vse ure prostega časa, ko sem se lahko brezskrbno družil z njimi. Res, spoznati ljudi ki so tako odprti, tako sprejemajoči, tako dobrosrčni ni nekaj vsakdanjega in sem res hvaležen, da nas je pot pripeljala skupaj.

Ko razmišljam naprej pa stvari postanejo nekoliko bolj zamegljene. Razmišljam namreč, kako bom na nek način izgubil vez s to zanimivo in bogato kulturo. Ne bom več mogel v tolikšni meri slediti dogodkom, ki se tu odvijajo. Ne bom več v tolikšni meri vpet v glasbo, filme, izkušnje in situacijo ljudi ter njihove zgodbe. Pogrešal bom to pisanost vseh arabskih narodov, ki se srečajo tu v Jordaniji, kjer ima vsak kakšnega sorodnika v Palestini ali pa starše v Saudski Arabiji ali pa je sam živel v Združenih Arabskih Emiratih ali pa... Tu lahko o situaciji, o kateri v Evropi le bereš, razpravljaš z ljudmi, ki so iz države, kjer se to dejansko dogaja. Poleg tega doma tudi ni tega sobivanja med kristjani in muslimani, od katerega bi se lahko samo učil.

In sedaj, ko pišem ta članek, postaja bolj jasno še eno področje mojih misli. Nekako se bojim iti domov, kjer bo vse spet tako običajno. Ko sem v tuji državi, se vse zdi novo in vredno odkrivanja. Sploh se ni treba odločati, ali bi nekam šel ali ne. Zakaj ne, saj še nikoli nisem bil tam. Enkrat sem tukaj, treba je videti stvari, treba je izkusiti, pa če gre le za kavarnico, kulturni center, bližnjo vas ali zeleno dolino. In učenje pride kar samo od sebe. Samo s tem, da se družiš in pogovarjaš z ljudmi, če seveda pokažeš le kanček interesa in odprtosti, spoznaš veliko novega. Seveda, znajti se v novem okolju ni vedno lahko, ampak na tak način se učiš preprosto iz izkušenj in se ti ni treba usmeriti na samo eno ozko področje in tistega do potankosti naštudirati. Take vrste učenja doma ni toliko. No, čeprav ... Pravzaprav bi moral reči, da ga do sedaj ni bilo toliko, saj sem doma do sedaj bolj kot ne študiral in hodil v šole. Dnevi, ki mi sedaj prihajajo na proti, pa bi znali biti bolj pestri, kar se tiče učenja iz izkušenj. Še tole magistrsko spišem, pa bom moral začeti s kakšno službo, kjer bom popoln začetnik in bo priložnosti za učenje in povezovanje teorije s prakso obilo. Zanimivo, tale vpogled sem dobil šele sedaj, ko sem se spravil napisati tale zapis. Pa moram reči, da pomaga. Na enkrat se vrnitev domov ne zdi več tako grozna. Seveda, nekaj bom moral pustiti za seboj (in zdaj lahko rečem, a mi je vsaj malo bolj jasno, kaj to je), ampak tisti najgloblje in najbolj bistveno bo šlo z mano. Vse te izkušnje zagotovo ne bom imel vsak dan živo pred očmi, ampak verjamem, da se bodo spomini vrnili takrat, ko bo to najbolj potrebno. In kar je le še bolje, odprle se bodo nove možnosti. Pa vendar, nekako me je ta izkušnja zagotovo preoblikovala in naj se sliši še tako pretirano, bo vedno del mene.

Pa da ne bo kdo mislil, da se po drugi strani ne veselim prihoda nazaj. Seveda, že komaj čakam, da vas vidim! Če ima kdo kakšno posebno željo, kaj naj mu dostavim iz Jordanije, pa naj mi le piše. Za kakšen šal, začimbo, kavo, magnetek, denarnico, kamelo itd. se bo že našlo nekaj prostora viška.

Vsega po malo

Pa se po dolgem času spet oglašam. Če se sprašujete: "Zakaj šele zdaj?" ali me skušate razumeti, češ, zdaj itak kmalu pride domov, pa se mu ne ljubi več kaj dosti pisati naj vam pojasnim: na desni je slika današnjega vremena v Ammanu :) No, pa ni samo to, poleg tega se je v teh nekaj tednih, odkar sem se vrnil iz Palestine, zgodilo ogromno.

On-arrival training

Najprej sem bil nekaj dni doma in kot običajno hodil poučevat angleščino, nato pa smo imeli 5-dnevni "trening ob prihodu," organiziran s strani SALTO youth, za vse EVS prostovoljce v južno-mediteranski regiji. Večina nas je bila iz naše organizacije, pridružilo se nam je le še 5 drugih prostovoljcev: trije, ki delajo v Izraelu ena z Zahodnega brega in še ena, ki prav tako dela v eni od organizacij v Ammanu. Trening je bil zame večinoma mlatenje prazne slame in niti to, da smo bili v hotelu in smo imeli zagotovljene vse obroke, ni moglo odtehtati njegove neuporabnosti (trening je bil obvezen za vse, kljub temu, da je bil namenjen tistim, ki so bolj na začetku svoje izkušnje, tako da se mi je pogosto zdelo brez smisla izvajati neke delavnice, če grem čez en mesec že domov - si bom sedaj postavljal učne cilje? Če se v petih mesecih nisem ničesar naučil, potem se tudi sedaj ne bom). Sem bil pa pet dni v fajn družbi, čez to se pa ne morem pritoževati.

Dopust v naravi

Razgled s strehe našega "hotela".

Po treningu sem še nekaj dni  delal, nato pa sem pokoristil še zadnje dva dni svojega dopusta in jo mahnil na izlet v Dano. Dana je naravni rezervat nekje med bolj visoko notranjostjo države in dolino Arabo, ki se razteza južno od Mrtvega morja. Ta dva dni sta bila ena najlepših tu v Jordaniji. Končno sem bil lahko v naravi in v miru. Ko sem sedel na strehi prenočišča in opazoval sončni zahod, sem se počutil kot nekje v Nepalu. Zares, vasica premore le štiri male hotele in nekaj restavracij, turistov pa v teh časih ni ravno na pretek, glede na to, kaj se dogaja v okolici Jordanije. Iz vasice Dana je speljanih nekaj pohodniških poti in eno sem prehodil tudi sam, drugi dan mojega izleta. Pridružila se mi je še Eleonore, Francozinja, ki sicer dela v Betlehemu, pa je bila ravno na počitnicah v Jordaniji. Na drugo stran rezervata sva po dolini Dana prišla v kakšnih petih urah in v vsem tem času srečala le enega gospoda in nekaj beduinov. Luksuz! Iz vasice Feynan na drugi strani rezervata ne vozijo nobeni avtobusi, tako da sva "uštopala" (pomahala sva in avto se je ustavil) dva prijazna gospoda, ki sta naju peljala do najbližjega mesta, od koder vozijo avtobusi v Amman, kar glede na to, da Eleonore precej dobro izgleda ni bil noben problem. Pravzaprav nama je ustavil prvi avto, ki sva ga zagledala. Izkazalo se je, da sta šofer in njegov sopotnik ranger Hassan (ustanova, za katero dela, ponuja prevoz do mesta za velike denarje) in policaj Hussein. Vsa njuna uradnost se je kmalu končala, ko sta naju vozila po sipinah in ko se je Hussein celo hotel slikati z nama, ob čemer ni pozabil omeniti, da ga bo žena doma ubila in vprašati Eleonore za Facebook :D Jordanija je res dežela gostoljubnih ljudi in prepričan sem, da bi me gospoda zapeljala tudi, če zraven ne bi bilo Eleonore, ja pa res, da je bila tako stvar najbrž še nekoliko preprostejša. To bom res pogrešal.

Da bi čim bolje izkoristil dopust, ki se je podaljšal v vikend, sem se pridružil tudi družbi naših prostovoljcev, ki so za en dan odšli na izlet v Wadi Mujib, ozko sotesko (vintgar), ki se spušča proti obali Mrtvega morja. Po soteski Mujib teče potok, po katerem je speljana pot do manjšega slapu. Eno-urni pohod po soteski vključuje plezanje po brzicah s pomočjo vrvi, plavanje, brodenje po vodi in kopanje pod slapom. Pot navzdol je seveda še bolj zabavna, saj se na številnih mestih lahko uležeš na vodo, da te potok sam nese navzdol. Sam sem si doživetje še malo popestril s tem, da sem že na začetku izgubil očala, tako da sem malo potreniral potapljanje po blatnem dnu potoka. Hvala sv. Antonu, brez njega ne bi nikoli zatipal tistih očal tam nekje dva metra pod vodo (ja, izgubil sem jih ravno v najbolj globokem delu potoka). ;)

Poleg tega se sedaj tudi na splošno v Ammanu ogromno dogaja. Kot bi se za mesto zima končala šele sedaj. Skoraj vsak večer je kakšen koncert. Ravno včeraj sem poslušal britanskega kitarista v enem od kulturnih centrov, v petek pa sem bil na koncertu kjer je tukajšnji krščanski pevski zbor The fountain of love (ne vem kako je v arabščini) z orkestrom izvajal prvi jordanski oratorij Jesus, the fountain of love. Glasba je bila nekaj podobnega kot tale tu (isti zbor), le da je v živo zvenela še bolje. Kombinacija klasike in arabske tradicionalne glasbe je bila paša za ušesa. Kaj se je še dogajalo, tako na zunaj. Narediti sem si dal nova očala na stroške (vsaj upam da) EVS zavarovanja. Sedaj moram le še poslati dokumente in potem upam, da dobim izdatke povrnjene.

Tako, to so bili večji, bolj osrednji dogodki teh dni. Sedaj pa bi se rad posvetil še majhnim dogodkom, ki so imeli večji pomen in mi dali misliti. Prvi so vezani na moje delo, drugi pa bolj širše na moje odkrivanje tukajšnje kulture in moje nevednosti glede slednje.

Suf camp

V Suf campu imamo sedaj dve novi skupini, ki sta zamenjali prejšnjo skupino fantov. V večji skupini je okrog petnajst zelo zagnanih punc starih od 14 - 16 let, ki angleščino večinoma že kar obvladajo, tako da lahko z njimi delamo aktivnosti, kjer se veliko pogovarjamo ali kjer morajo same opisati in predstaviti kakšno temo npr. do jutri imajo za nalogo, da v petih povedih predstavijo svoj najljubši film, pri čemer morajo vključiti žanr, igralce, zgodbo in kontekst filma. No, ampak kar sem hotel povedati je, da sem zadnjič gospe v campu pokazal svoje slike iz Palestine, med njimi tudi iz Hebrona, od koder izhaja njena družina. Že ene trikrat prej mi je rekla, no potem pa sem se le spomnil in slike naložil na dropbox. Ko sem prišel do tistih iz Hebrona, so ji kar solze stopile v oči. "Mogoče je pa to hiša, od koder so moji starši. Veš, da ima naša babica še vedno ključ od vhodnih vrat. Ključ je za nas Palestince postal sveta stvar, saj še vedno upamo, da se bomo nekoč lahko vrnili v Palestino," mi je povedala in kaj naj bi drugega odvrnil kot Inshaalla (naj bo Božja volja).

Sirijci

Še vedno hodim tudi v hišo, kjer živijo matere begunke iz Sirije s svojimi otroki. Pred nekaj tedni sva z Gregorjem do hiše prišla nekoliko prezgodaj in bila priči močnemu prizoru. Vsa hiša je bila na nogah. Fantje, od tistega, ki je komaj dobro shodil, pa do tistih največjih, so po stopnicah vlekli ogromne vreče za smeti napolnjene s polepljeno embalažo za mehčalce, dva možakarja pa sta vreče zlagala na tovornjak. Občudoval sem to borbo. Gospe za svoje preživetje vsak dan lepijo nalepke na prazno embalažo. Najbrž ne zaslužijo vse skupaj nič, pa vseeno vztrajajo dan z dnem, ko pa pride dan, ko je treba vreče naložiti na tovornjak, pa se vključijo še njihovi otroci in še oni prispevajo svoj del k borbi za boljši jutri. Ta flaška mehčalca je zame skoraj postala simbol moči, vztrajanja, upanja, borbe.

Sicer so otroci in mladi v tej hiši res zlati in lepo vzgojeni. Z njimi res rad delam. Ko pa sem v ponedeljek spet imel eno uro, sem opazil, da je najstarejši fant v skupini, Noor, nekam čudno tiho. Po navadi je bil vedno vesel, glasen, rad je sodeloval, me pozdravljal, se poslavljal od mene, zadnjič pa je sedel zadaj v kotu čisto tiho, in če sem želel od njega dobiti kakšen odgovor, sem ga moral poklicati. Ko sem že skoraj odšel iz hiše, sem se obrnil in gospo, s katero smo v stiku glede učnih ur, povprašal, če je z Noorom vse vredu. Najprej ni čisto razumela, nato pa se je začela smejati: "Ne, vredu je, mi smo mislili, da te moti, pa smo mu rekli, naj se lepše obnaša in bo bolj tiho pri urah."

Vprašanja, vprašanja

Da si ne bi slučajno mislil, kako po petih mesecih vem že vse o arabski kulturi, so se v zadnjih nekaj dneh zvrstili številni dogodki, ki so le odpirali nova vprašanja in razmišljanja. Najprej je tu sveženj dogodkov, za katere sem le slišal in vanje nisem bil neposredno vpleten, so mi pa dali misliti. Navezujejo se v splošnem predvsem na odnose med moškimi in ženskami.

Pred nekaj dnevi je v Sahabu najstnica pozdravila enega naših prostovoljcev s poljubi na lica. To je tukaj nesprejemljivo. K sreči ni bilo prisotnega nikogar od njenega sorodstva, ostali učenci pa so se skupaj odločili, da njeni družini tega ne bodo povedali. Kljub temu je vodstvo kulturnega doma sklenilo, da je najbolje, da se tam nihče od obeh vpletenih nikoli več ne prikaže. Prostovoljcu, ki se je nehote znašel v nezavidljivem položaju, je vodja zaupal, da če bi za ta dogodek izvedel kdo od dekličine družine, bi bil najboljši izid to, da bi ga "fajn pretepli". Čez nekaj dni po tem dogodku sem imel uro v Sufu. Pred začetkom se mi je približala ena od punc, ki sicer še nikoli ni bila pri uri in mi nekoliko zapeljivo rekla: "The color of your eyes, beautiful." Verjamete ali ne, me je kar odneslo par korakov nazaj. Ob tem pa se vendarle sprašujem, ali tudi mi nehote kaj prispevamo k takim dogodkom. Zase vem, da ne morem drugače kot da svoje učenke gledam v oči in se kateri tudi nasmehnem. (Groza a?) Ne vem, ne morem kar strogo resno gledati mimo, če mi nekdo odgovarja iz klopi. Pa vendar tu pogosto niti fantje ne pogledajo v oči, ko ti dajo roko.

In če odnosi tukajšnjih deklet do moških prostovoljcev razen redkih pripetljajev potekajo brez "zapletov", so moški, ki ne bi osvajali prostovoljk prej izjeme. Tudi poročeni moški kot npr. zgoraj omenjeni policist. Vendar pa sta se v teh dneh zgodila dva dogodka, ki sta me še posebej pretresla. Eni od prostovoljk je najstnik na plaži mrtvega morja zabrisal kamen v glavo, da je dobila tri šive. Ni prvič, da otroci za prostovoljkami mečejo kamenje. Sam temu po navadi nisem pripisoval prevelike pomembnosti. Pač iščejo pozornost. Ampak sedaj pa sem se malo vprašal, kaj je tu fora? Nadalje je Julie ta teden sama šla v Wadi Rum k beduinu, pri katerem smo pred meseci preživeli božič. Jafar se mi je sicer zdel utrgan in malo nor, tip ki preden premisli že stori in ki ga čustva malo preveč mečejo iz ene skrajnosti v drugo, ampak sicer pa se mi je zdel dober človek. No, Julie je morala pred njim pobegniti, sama prehoditi pot s puščave do avtoceste in uštopati prevoz nazaj v Amman, ker jo je zvečer nadlegoval. Ali tu to, da ženska sama pride k Beduinu v puščavo, kljub temu, da je to turistično plačan izlet, pomeni, da si želi z njim kaj imeti? To ne more biti res, saj vendar Jafar dela z vse sorte mednarodnimi turisti in turistkami in zagotovo ve, da te stvari tako ne gredo, vsaj v večjem delu Evrope. In tudi če bi bilo to dejanje res naivno, nikakor ne opravičujem Jafarja in sem njegove Jafar avanture" že izbrisal s Facebooka. Ampak vseeno, se tudi sam počutim malo krivega, ker mi je Julie povedala, da gre k njemu in se spomnim, da sem jo vprašal: "Kaj, a kar sama?!" ampak nikakor nisem mislil, da se bo zgodilo kaj takega, bolj tako, če ji ne bo nič smotano sami z enim možakarjem, neporočenim. Saj ne, da bi bilo nadlegovanje kar za pričakovat, čisto tako sem ji rekel, ker je vendarle malo hecno, sploh v tej kulturi, da ženska sama potuje. No, ampak ko je pritrdila, sem samo rekel: "No, me zanima, kako se ti bo zdelo, ker je vseeno malo utrgan." In tudi njen fant, ki je od tu, ni imel nič proti ...

Tretja stvar, ki je zdaj pricurljala do nas, je, da je hiša, v kateri prebiva šest od naših prostovoljk med nekaterimi ljudmi v Ammanu izredno na slabem glasu. Šefica je eni od Francozinj (Chloé), ki smo jo spoznali na "On-arrival" treningu, svetovala, naj se ne druži z nami, "ker nekateri ljudje mislijo, da je tista hiša za prostitucijo." Seveda, fantje prihajajo in odhajajo, včasih celo po deseti uri zvečer, kdo celo šele zjutraj (npr. Andres, ko se ga napije in je njihov jogi v dnevni najbližje ležišče :)), kaj pa naj bo drugega. In še gospod iz sosednje trgovine z alkoholom pravi, da ima dobre stranke, ki se družijo v tisti hiši. Se mi zdi, da se nekaterim ljudem drugačna razlaga sploh ne zdi mogoča. Že tako pravijo, da so zahodnjakinje "lahke". Ampak ja, t'ko to je tu, vprašanje, sploh v tem primeru pa je, bi se mi morali prilagoditi kulturi, v katero za tako kratek čas prihajamo? Ali naj raje pogoltnemo nekaj govoric in živimo življenje kot smo ga vajeni, saj nikomur ne škodimo, ljudje, s katerimi se družimo, pa vedo, kakšna je resnica. Predvsem se sprašujem, če bi naša organizacija lahko pri tem odigrala malo boljšo vlogo. Jaz že ne bi dovolil, da bi POTA-vci prinašali našim misijonarjem tak "ugled", četudi bi bila resnica drugačna.

No, ampak lahko je govoriti o drugih, tudi meni prilagajanje kot kaže ne gre kaj bolje. In to v lastnem stanovanju. V stanovanju sedaj bivata še "hišnik" Hussein, ki ima sicer majhno sobico v kleti in njegov prijatelj, ki se je znašel v nekih težavah in ga je Hussein kar pripeljal k nam. Oba sta precej starejša od nas, Hussein ima v Egiptu ženo in otroke, a ker tam ni našel službe, je prišel v Jordanijo. No, stvar je v tem, da je njuna "vselitev" potekala zelo čudno. Vedno več sta bila pri nas, potem sta nekajkrat tudi prespala, prinesla zobno ščetko in brisače, in naenkrat sta kar ves čas pri nas. Imamo eno sobo, ki odkar je mama šla, čaka na nove cimre, tako da imata celo svojo sobo. Ampak seveda ne plačujeta najemnine. Tudi jaz je ne namesto njiju, pa se mi vseeno zdi malo čudno, da se kar tako naselita v stanovanje. No, to me je že pred dnevi začelo malo motiti, potem pa še bolj, ko je bila kuhinja vsako jutro svinjska; masten štedilnik, posoda v koritu, umazana miza in pult. Saj potem popoldne sta pospravila za seboj, ampak kaj, ko sta včasih spala do enih, dveh, kar pomeni, da sem lahko že prišel iz campa, pa je bila poseda še svinjska in sem si moral najprej pomiti ponev, če sem npr. hotel kaj speči. Poleg tega sta si, za moje razmere nedopustno tudi postregla s hrano iz hladilnika.
Tako sem nekega večera že malo slabe volje prišel domov in načrtoval, kako si bom sedaj spekel dve jajci, ki jih še imam v hladilniku. No, izkazalo se je, da sta me Hussein in Mahmud prehitela. Takrat mi je bilo dovolj in sem šel do njiju ter jima rekel, naj vsaj vprašata, če že jemljeta mojo hrano. Hotel sem zatežiti še kaj glede sprotnega pomivanja za sabo, pa nisem. Naslednje jutro je bila kuhinja spet vsa umazana. Čez dan sem se prav pripravil, da bom zvečer kar se da neizprosen, morda, da bi jima celo rekel, da če ne bosta pomivala za sabo, nista več dobrodošla v stanovanju. (Toliko mi je jasno o arabski kulturi, da je to, da nekoga ne sprejmeš v svojem domu, zelo resna stvar.) Ampak, na kaj sem naletel, ko sem zvečer prišel domov? Kuhinja se je svetila. Šel sem v dnevno sobo s palcem navzgor in takoj pohvalil Husseina in se mu zahvalil, da je počistil. Belal pa je pripomnil: "Zdaj je žalosten, ker si mu včeraj rekel, da mora vprašati za hrano." "Kaj? Pa saj mu jo dam, samo toliko da vem, kaj še imam in kaj moram kupit, da ne planiram, da bom nekaj jedel in tega potem ni." "Ja, pa vseeno, mi Arabci si hrano vedno delimo in on je zelo užaljen, ker čuti, da si se postavil nadenj, da si izkoristil njegovo šibkost, in to ne glede na to, da je veliko starejši od tebe in ima že družino. Ker sicer je zelo hvaležen, da mu pomagamo, sedaj ko je v težavah in ne bo nikoli pozabil, da so vrata zanj odprta in da si lahko z nami deli hrano. Res, ne moreš nekomu odreč hrane. Je rekel, da ko si mu včeraj to rekel, se je počutil tako ponižanega, da bi kar šel na streho in skočil dol." "Ja OK, saj me res teh nekaj jajc in paradajzov ne stane toliko, ampak kaj še hoče, živi v našem stanovanju, pere cunje pri nas, uporablja našo posodo, pije našo vodo, kavo, čaj, nekje pa tudi mora biti meja," mi še vedno ni šlo v račun. In po pravici povedano še sedaj čisto ne razumem tega velikega pomena hrane. Je to samo Hussein tako občutljiv? Ker ravno včeraj mi je Ozzy, ki je tudi Arabec, govoril, da mu v službi nekdo "krade" kavo. A ni to isto? Zakaj se Ozzyju to tudi ne zdi sprejemljivo, medtem ko se Belalu in Husseinu zdi nesprejemljivo ravno obratno? In sedaj, en dan po tem pogovoru, Hussein hodi okrog mene kot en kužek. Danes me je prišel vprašat, če lahko poje piščanca v hladilniku, ki ga je včeraj naročil Belal, oz. mi ga je celo ponujal. "Pa seveda, pojej, hvala, jaz ga ne bom, saj je šele dvanajst, pa saj ni moj, ni me treba spraševati, če ni moje..." Komunikacijo še bolj oteži to, da on ne zna angleščine. No, tako sem lepo pogledal s svojega egocentričnega gledišča. Bolje bi bilo reči, da zato, ker jaz ne znam arabščine, saj sem jaz tukaj gost. Ampak vseeno sem zaslutil nekaj... Se mi zdi da on sploh nima te ideje, da je hrana "individualna lastnina." Prišel me je vprašat, če lahko poje piščanca, za katerega ve, da ga je kupil Belal. Je mogoče, da sedaj misli, da me mora vprašati za vsako stvar, ki "naša," torej, ki je v kuhinji? Vsekakor mi je jasno, da mi še po petih mesecih ni nič jasno. S to modrostjo, se bom odpravil spat.  

We will return to Palestine inshaalla

(Če bo Bog dal, se vrnemo v Palestino)

Te besede prebivalcev Gaza campa, ki so jih lokalni raperji s pevsko pomočjo ene naših prostovoljk spretno vpletli v videospot, so pogosto odmevale v mojih mislih, ko sem se potikal po deželi na drugi strani Jordana - Palestini in Izraelu. V tem zapisu, ki nastaja ravno teden po moji vrnitvi nazaj v Jordanijo, bom skušal strniti moje vtise s tega 9-dnevnega potovanja. 

Čakam, da zavre voda za čaj na štedilniku in se sprašujem, kaj bi počel ta večer. Bi vendarle ponovil predstavitev Evropske prostovoljske službe, ki jo imamo v torek na eni od univerz v Ammanu. Ali pogledal nadaljevanje serije In treatment. Mah nič se mi ne da, zakaj ni že ena ura kasneje, da bi lahko šel spat. Nato pa se spomnim, da se že dolgo nisem nič javil na blog. No, to bi se pa lahko spravil. Samo povzeti vtise vseh devetih dni, ki so tako različni in ki so v meni porajali tako številna ne ravno najbolj povezana razmišljanja, bo težko. Tayeeb, mashi (OK, dobro), čaj je zavrel, pa poskusimo. Najbolje, da gremo kar od začetka.

Dan pred odhodom in "klepet na meji"

Dan pred odhodom sedimo v dnevni sobi stanovanja od punc. Ravno smo se poslovili od Saeeda, pohodniškega prijatelja, ki je odšel na nekajmesečni študij v Nairobi, sedaj pa mi vsi delijo nasvete, kaj reči in kaj zamolčati na Izraelski strani meje. "Ne omenjaj Zahodnega brega," "Kaj boš rekel, če te vprašajo, kaj delaš v Ammanu?" "Da ne boš slučajno omenil, da delaš s Palestinci, Ievin prijatelj je to rekel in je bil na meji šest ur." Po še nekaj takih nasvetih že skoraj sam verjamem, da res počnem kaj prepovedanega in da bo šlo jutri na meji za življenje in smrt. Obenem se prepričujem, da vendarle izgledam tako nedolžen, da me bodo brez dodatnega zasliševanja spustili čez mejne kontrole. Pa se naslednje jutro izkaže, da so imeli moji prijatelji prav. Jordanska viza v potnem listu si kot kaže zasluži rutinsko izpraševanje v posebni pisarni. Uau, dobro, da sem si vsaj malo pripravil zgodbo, ki ne vsebuje Zahodnega brega, ampak zgolj potovanje v Jeruzalem in potem takoj v Tel-Aviv, kjer bom ostal pri prijateljici iz Slovenije, Kaji. "Kaja, lahko napišete njeno polno ime?" me prosi gospa z ministrstva za notranje zadeve. Ko ga napišem pa: "Je plesalka?" "Da!" odgovorim in kot kaže to zadostuje. No, ne samo to, poleg tega moram povedati še kaj delam v Jordaniji, zakaj grem v Izrael, ali bom obiskal kraje na Zahodnem bregu, zakaj ne, ali niti v Betlehem ne bom šel, s kom potujem itd. Vmes me gospa vpraša: "Are you nervous, would you like a glass of water?" ""Seveda sem živčen, če me pa zaslišuješ kot enega kriminalca, zraven pa tvoj kolega ves čas bulji vame," si mislim, rečem pa samo: "No thank you, it's OK." (Ne hvala, že vredu). Še sedaj ne vem, ali ta dva "preiskovalca" res nista ugotovila, da malo prikrivam resnico, ali pa sem bil le tako očitno slab lažnivec, da sta se odločila, da ne morem biti nevaren za državo in sta me že po kakih dvajsetih minutah spustila z Izraelsko turistično vizo! No, potem sem moral počakati še na Julie, s katero sva potovala skupaj, da je še ona povedala svoje. 

V Jeruzalem gremo ...

Jeruzalem me je navdušil. Po eni strani s svojo starodavnostjo in nekim posebnim občutkom, ki ga poraja, v smislu, da je po vseh teh krajih pred 2000 leti hodil Jezus s svojimi učenci, po drugi strani pa tudi s svojo modernostjo in "Evropskostjo". Morate me razumeti, po štirih mesecih sem se spet počutil kot doma - lahko sem zvečer na ulici spil kozarec vina, lahko sem hodil po ulicah, ki so zaprte za promet, lahko sem v centru naletel na oder z živo glasbo ... Sicer moram priznati, da številne cerkve, ki so postavljene za vsako podrobnost, ki jo je Jezus storil, niso preveč duhovno napolnile. Vseeno je šlo le za oglede, čas za kakšno molitev ali razmišljanje si je bilo v teh obljudenih svetiščih težko vzeti. Zato pa je bilo bolj mirno na Oljski gori in v vrtu Getsemani. V vrtu, ki je na vznožju "gore", še zdaj rastejo tudi do 2000 let stare oljke, tako da si nekako kar lahko predstavljaš, kako je bilo tam v Jezusovih časih. Na Oljsko goro pa romarji oz. turisti večinoma pridejo z avtobusom, tako da je sprehod pravi odmik od drenjanja, ki vlada v starem mestnem jedru Jeruzalema. 

Zid objokovanja

"Kupola na skali" - eni najlepših zgradb kar sem jih kdaj videl

Cerkev Svetega groba

Jeruzalem ponoči

Getsemani

Zdaj res vem, po čem je Oljska gora dobila ime

Razgled z Oljske gore

In ti, Betlehem, [...] nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji ...

Ja, Betlehem nikakor ni najmanjši, tudi med mesti, ki sem jih obiskal na svojem potovanju. Med vsemi, se mi zdi, je name naredil največji vtis. Pa spet ne toliko zaradi cerkve, ki označuje mesto, kjer naj bi se Jezus rodil - dejansko je v drobni kapelici znotraj cerkve zvezda, ki naj bi kazala na točno to mesto in ki se je vsi obiskovalci hočejo vsaj dotakniti - ampak bolj zaradi izredno prijaznih ljudi, ki sem jih tu srečal in njihove dokaj žalostne usode. Mesto je namreč obdano z 8 metrov visokim (nagravžnim) zidom, vanj pa vodi cesta z veliko rdečo tablo na kateri piše: "Ta pot vodi v območje A, ki je v celoti pod nadzorom Palestinske oblasti. Vstop v to območje je za Izraelce prepovedan, ni v skladu z Izraelsko zakonodajo in je smrtno nevaren." Kot bi vstopal med ene divjake, med ene izobčence. Grozno. Ko sem stal pod tistim "parazitom svobode", so mi misli kar švigale. Pred nekaj leti sem si ostanke Berlinskega zidu ogledoval kot spominsko mesto in se spraševal, kaj je bilo z ljudmi pred 50-timi leti, da so počeli take neumnosti. No, sedaj sem se še kako zavedel, da nam danes ne gre nič boljše. Pa saj to vem, ampak takole se te pa le še bolj dotakne.

UPANJE: Še kot najstnica sem dala marsikaj skozi. Videla sem, kako je bil moški ustreljen pred mojimi očmi in videla sem Izraelce, kako so streljali na našo hišo. Ampak se nikoli ne neham smejati in upati. Upam, da bodo Izraelci in Palestinci našli pot do življenja v miru in da zidu ne bo več (Christie iz Betlehema; plakat na zidu).

Ko sonce vzhaja, vzhaja za vse.

Opazovanje grafitov na zidu mi da misliti. Predvsem tale: "Resistence is existence" (Odpor je obstoj/eksistenca). V njem prepoznam dva pomena: najprej, da brez da bi se Palestinci upirali, najbrž ne bi več obstajali, ker bi se čez celotni Zahodni breg raztezala Izraelska država. Po drugi strani pa je v stotih letih za Palestince odpor res postal že način bivanja, način eksistence. Postal je neko bistvo narodne identitete, sploh ne vem, če si Palestinci še lahko predstavljajo življenje brez nenehne borbe za zemljo, za svobodo, za pravice.

Na drugi strani romarji obiskujejo Rahelin grob

Dobrodošli v hiši ge. Arlette. Lahko uživate ob čudovitem razgledu na zid. Z vseh treh strani.

Kip svobode se joka

Razgled z Betlehema na z obzidjem obdano Izraelsko naselje. Vse bi nekako še razumel, še gradnjo zidu, ampak načrtno naseljevanje Izraelcev na Zahodni breg, to mi pa ne gre v račun. 

Sicer sva v Betlehemu živela pri najboljših gostiteljih. Gospa Najla in njen mož sta si res vzela čas in naju gostila po arabsko. Z nama sta delila vso hrano, skupaj smo večerjali, zraven sta nama razlagala, kakšna je njuna situacija. "Vedno slabša, odkar so postavili zid." Ga. Najla služi denar s tem da veze tradicionalne palestinske vezenine (če kliknite na povezavo za dostop do njene spletne strani). Poleg tega oddaja tudi sobe. Njen mož, pred upokojitvijo učitelj matematike v zasebni šoli, sedaj še vedno dela, saj kot uslužbenec privatne šole do pokojnine ni upravičen. V isti šoli sedaj zaseda enega od vodstvenih položajev. Njuna sinova sta oba v tujini (eden v Dublinu, za drugega sem pozabil), hčeri pa sta poročeni v Betlehemu. Kljub njihovi podpori in vsem temu delu, ki ga opravljata kot upokojenca, vseeno pravita, da ne gre ravno kot po maslu. 

Poleg njiju sva imela srečo, da sva lahko podebatirala z Osamo, iz organizacije Wi'am (Palestinian Conflict Resolution and Transformation center). Zagnani gospod nama je predstavil predvsem področje dela z mladimi. Povedal je, da v centru skušajo mladim dajati upanje, hkrati pa jih opogumljati za premagovanje sovraštva in nasilja. Med dejavnostmi je npr. omenil delavnice za nesovražno komunikacijo na internetu. Ob naštevanju desetih pravil za tovrstno izražanje svojega mnenje, npr. "Preden kaj napišeš, se umiri, ne piši v afektu." "Uporabljaj besede, ki izražajo spoštovanje." sem pomisli, kako prav bi take delavnice prišle nam v Sloveniji. Ravno v tem času sem namreč nekoliko spremljal debato okrog Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in naletel na morje komentarjev, ki bi najbrž padli na vseh desetih pravilih. Druga stvar, ki mi je ostala močno v spominu je, kako je razložil ozemeljsko situacijo Palestincev na Zahodnem bregu: "Mi temu pravimo švicarski sir - Izraelci so pobrali sir, nam pa pustili luknje." In res, ko pogledaš na zemljevid, ki kaže območja A, B in C (A - popoln palestinski nadzor; B - palestinska civilna in deljena vojaška oblast in C - popoln izraelski nadzor) vidiš, da je tistega območja A res le za nekaj lukenj. No, da Osama in njegovi sodelavci vseeno delajo proti sovraštvu, ki ga morajo najprej premagovati v sebi, je res spodbudno. Da pa pri tem sodelujejo tudi z Izraelci, pa še bolj. Čim več takih organizacij! No, pa saj jih je veliko, da ne bo vse zvenelo tako črnogledo, ampak kot kaže vseeno še premalo. 

Iz Betlehema sva za eno popoldne skočila tudi v Hebron, mesto, kjer je konflikt še bolj očiten. Že tako očiten, da vsega nisem več mogel sprejemati, oz. si nisem več pustil, da bi se me situacija tako dotaknila. Tu so namreč pregrajene glavne ulice v mestu, nad tržnico pa je mreža, da ne eni ne drugi ne morejo drug drugemu metati smeti. Palestinsko mesto je z ene strani obdano z Izraelskim naseljem, na strehah so vojaške opazovalnice, na okoliških hribih še večje. Okrog checkpointov se sprehajajo mednarodni opazovalci, da spremljajo morebitne kršitve pravic. Ljudje pa se res ne marajo med sabo. Primer: s fantom, ki naju je vodil po mestu, smo srečali tudi skupino, ki si je mesto ogledovala z izraelske strani z izraelskim vodičem. Najin vodič ga je lepo pozdravil, nato pa se nama skoraj opravičil: "Sometimes you have to be nice to them, you know. (Včasih moraš biti prijazen z njimi, saj vesta.)" "Seveda, hvala Bogu, saj so ljudje," sem si mislil, ampak sem na tako opravičevanje prijaznosti do Izraelcev naletel še enkrat. 

Checkpoint sredi nekoč glavne ulice

Vojaški objekt na hribu

Nekoč ulica s trgovinami, sedaj so vrata trgovine zavarjena

Naš vodič

Opazovalnica na strehi

Še ena pregrajena ulica

Haha, si mislil, da bo trgovinica obratovala! 

Na poti iz Betlehema v Ramallo. V taxi-kombiji sem prebiral knjižico o Palestinsko-Izraelskem konfliktu, ki sem si jo kupil v Jeruzalemu. Dekle poleg mene me vpraša, če lahko pogleda knjižico in iz čigave perspektive je napisana. Odgovorim: "Poglej, mislim, da je kar objektivna," čeprav vem, da je pisana bolj s palestinske strani, saj sem jo kupil v knjigarni v vzhodnem Jeruzalemu. Punca mi po nekaj časa listanja odgovori: "Ne, ni objektivna, pisana je s Palestinske strani, Izraelci imajo svojo, drugačno zgodbo." Potem mi pove še, da se je pred nekaj leti udeležila projekta, na katerem so mladi Palestinci, Izraelci in Kanadčani v Kanadi snemali kratke filmčke na temo konflikta. In tu je bilo na mestu tisto "opravičilo": "Po pravici sem šla na projekt bolj zato, da sem lahko potovala." "In kako je bilo z Izraelci, ste imeli kakšne konflikte?" vprašam. "Ne, ta, s katerim sem delala je bil res prijazen do mene. On mi je bolj všeč od ostalih. (I like him more than others.)" 

Nablus in Ramallah

Na poti sem srečal Izraelskega skalnega zajca

Naslednje zanimive izkušnje sem nabiral Nablusu (res, sedaj sem jih že dobesedno nabiral, saj jih je bilo preveč, da bi jih sproti predeloval). Tu sva z Julie preživela le eno popoldne, nato pa je ona odšla v Ramallo, ker je bila tam zmenjena, da bo v nekem hostlu prostovoljno delala. V tem popoldnevu sva si malo pogledala staro mestno jedro, družinsko tovarnico mila in poskusila tradicionalno k'nafo (palestinsko sladico, ki baje izhaja prav iz Nablusa). Naslednji dan sem tako Nablus raziskoval sam. Ogledal sem si vodnjak, kjer je Jezus prosil Samarijanko, naj mu da piti. Bil je čudovit dan in odločil sem se, da se povzpnem še na goro Gerizim, za katero sem prebral, da tam še vedno živi skupnost Samarijanov. Vprašal sem gospoda, ki mi je odprl cerkev z vodnjakom, kje se gre na to goro in pokazal mi je najbližjo ulico na levo. No, pa sem se podal navkreber, ne vedoč ali grem po pravi poti ali ne. Bolj ko sem hodil, več ljudi me je vstavljalo, me pozdravljalo in spraševalo od kod sem, predvsem pa, kam grem. In ko sem omenil goro Gerizim in kazal navzgor, so me vsi svarili in mi želeli dati neke nasvete, kako naj grem raje s taksijem. Sprva sem mislil, da gre pač za arabsko miselnost, da je 45 minut hoje navzgor pač preveč, ampak bolj ko se je cesta ožala in slabšala ter bolj ko so me domačini svarili tudi pred tem, da me bodo, če bom hodil tam naprej, "ratata" postreljali Judje, bolj sem dvomil, da je to res prava pot. Kljub temu, da so na moje vprašanje, kje je gora Gerizim še vedno vsi kazali na hrib, kamor sem bil namenjen. No ko se je cesta dokončno spremenila v makadam, sem obupal in se obrnil. Gospod, ki sem ga prej srečal, je bil vidno olajšan in mi je še enkrat, tokrat v nemščini razložil, da so tam gor res Judje in da bi streljali name. Eden od mladeničev, ne tisti z rumeno majico enega od njihovih "mučencev" z brzostrelko, mi je razložil, da če takole hodim sam in še z nahrbtnikom, res izgleda sumljivo. Najbrž res, vsekakor pa ta svarila kažejo, v kakšni realnosti živijo ti ljudje. V strahu pred tem, da jih na vsakem od okoliških hribov čakajo Izraelci z brzostrelkami. Vsaj tak vtis sem dobil.

Lokalni fantje pa so me prosili za eno fotografijo

No, preveč nisem hotel tvegati, tako da sem se po drugi poti podal nazaj v center mesta, od tam pa vzel taksi do Samarijanov, oz. do vasi Attour, kot sem izvedel, da se imenuje. Res, pot je vodila na čisto drugi konec gore. Tam mi je prijazni gospod (na sliki) razložil zgodovino Samarijanov, njihove običaje in njihovo nekaj sto let staro "biblijo" (oz. ne vem kako že oni pravijo tem prvim petim knjigam stare zaveze). 

V Ramalli sem potem bolj počival, si pogledal le center mesta, spil kavo v lokalni kavarni in pivo v hostlu. Tako je minilo že zadnje popoldne na Zahodnem bregu. Naslednji dan sem jo namreč mahnil na mojo zadnjo destinacijo: Tel-Aviv - Jaffo. 

Tel-Aviv - Jaffo

V Tel-Avivu sem bil najprej pošteno izgubljen. Ne orientacijsko, približno sem že vedel kje sem, ampak bolj v prenesenem pomenu. Kmalu sem namreč ugotovil, da mi jordanska sim kartica v Izraelu ne dela. Tako nisem mogel poklicati svojega Couchsurfer-gostitelja. Na ulici sem prosil mladeniča, če si lahko sposodim telefon, ampak Ron (couchsurfer) se ni oglasil. Ni mi preostalo drugega kot da poiščem nek internet cafe, kjer bi lahko komuniciral po facebooku. Ampak najti internet café v mestu, kjer ima vsak svoj pametni telefon, če ne že ipod, ni tako lahko. No, vendarle sem naletel na majhen prizidek ob eni od glavnih ulic, ter na njegovega lastnika, ki me je povabil naj vstopim in uporabim njegov računalnik. Z veseljem sem sprejel. Ker se Ron tudi na facebooku ni javil, sem si pri gospodu naročil kavo in čakal, med nama pa se je razvil pogovor. "A si danes priletel v Izrael?" "Ne, če sem iskren ..." "Vedno moraš biti iskren!" "No, če sem iskren sem prišel iz Jordanije." "Kaj pa si delal tam?" "Tam pol leta prostovoljno delam z begunci." "S katerimi, s Sirijci?" "Ja, tudi s Sirijci, ampak tudi s Palestinci." In se je začelo: "Kaaaj, s Palestinci, a so mar še vedno v taboriščih in kaj delate z njimi, kaj, jim dajete hrano, riž ali kaj?" Skušal sem mu razložiti, da to ni tako, kot si on predstavlja, ampak da "begunci" sedaj živijo v naselju, ki bolj spominja na vas kot pa na taborišče in da hodijo na univerze, imajo službe, potrebujejo vsekaj drugega kot pa hrano, ki jo imajo večinoma dovolj itd., ampak do sem nisem prišel. "Palestinci, kakšni revčki a, oni bodo za vedno v teh taboriščih, ker ne znajo delati, samo sedijo in čakajo na pomoč. In vsi jih podpirajo. Poglej nas, tudi mi smo prišli iz drugih držav, pa glej, kaj smo ustvarili, ne pa oni. To so najslabši Arabci na kupu, Palestinci sploh niso narod, to ne obstaja, to so samo te najslabši Arabci, ki so živeli na tem območju. In vi delate z njimi. Saj vem, ne veste, kakšni so Arabci. Ko so v podrejenem položaju, ti bodo lezli v rit, ko pa bodo dobili moč, pa ti bodo odsekali glavo, če se ne boš spreobrnil v islam, kar poglej, kaj se dogaja v Saudski Arabiji, ja, pojdi tja in pij na ulici pa boš videl, boš šel v ječo. To je tako kot tale primer, poglej. Jaz včasih dobim tu v stanovanje kakšno mlado punco, ki je zgubljena tu v Tel-Avivu in ji lahko pomagam, ponoči pa lahko seksava. Ampak ko pride mlajši, ki ji lahko ponudi kaj več, naenkrat več nisem dober zanjo in me zapusti ..." "Uredu gospod, to je vaše mnenje," sem ga skušal ustaviti, ker sem hitro spredvidel, da se v tem primeru iskrenost pač ni obnesla in ker je bil sicer v redu gospod in me je lepo sprejel in se nisem mislil kregati. "Ne moje mnenje, tako je!" je zaključil in se me potem usmilil ter nehal govoriti o tem. Se mi zdi, da me je pač pospravil v tisto kategorijo: oprani revček, ki ga Arabci lovijo na zanko sočutja. No, na koncu mi je vseeno ponudil, da če res ne bom dobil couchsurferja, lahko še vedno pridem k njemu. 

Pa sem ga našel. Sicer še ne takoj, najprej so me v svoje stanovanje sprejeli prijazni mladi Tel-Avivčani. Njim sicer nisem omenjal Jordanije, sem pa povedal, da sem bil na Zahodnem bregu in naštel mesta, kjer sem bil. Z enem od njih sva razvila prav zanimiv pogovor. Bil je namreč skrajno začuden, kako da sem lahko šel v Nablus. On je namreč služil vojaški rok, ki mimogrede za Izraelske fante traja tri leta, dekleta pa "le" dve na checkpointu na vhodu v Nablus. Njegova perspektiva je bila zelo zanimiva. Povedal mi je, kako so najpreprostejši ljudje bili najboljši. Oni so vedeli, da on noče biti tam in jih nadzorovati in on je vedel, da oni nočejo hoditi skozi checkpoint in biti pod nadzorom. Tako so se samo nasmehnili drug drugemu. No, z nekaterimi to ni šlo in so samo pogledali v tla. Ampak najpomembneje, niso se sovražili, lahko bi rekel, da so se celo spoštovali. No fant, Gal mu je bilo ime, mi je tudi zaupal, da on je "pol Arabec (Sirijec) pol Jud". No, njemu bi najbrž lahko zaupal tudi to, da delam s Plestinci. Pa zagotovo še marsikomu drugemu, verjamem, da je bil tisti gospod, na katerega sem najprej naletel, malo poseben. Tudi moj couchsurfer me je lepo sprejel in ga moje prostovljstvo ni prav nič motilo. 

Že prvi večer sem pristal v Jaffi, starem mestu na jugu Tel-Aviva, ki je večinoma Arabsko. Najprej pri maši v španščini (frančiškani), nato pa s prijateljem, ki sem ga spoznal v Taizeju v Franciji, tri poletja nazaj, na shawermi in šiši. Bilo je čudovito. Miguel mi je razkazal staro pristaniško mesto, med drugim tudi trgovinico, ki jo je nekoč imel njegov ded. Marsikaj sva predebatirala, tudi odnose med Arabci in Izraelci, pa njegovo služenje vojske, punce, načrte za prihodnost itd. 

Naslednji dan sem skoraj v celoti preživel s Kajo. Skoraj nisem mogel verjeti, da se lahko z nekom po tem, ko se deset let nisi videl, lahko globoko pogovarjaš. Res, odkar sem tu v Jordaniji se še z nikomer nisem v živo pogovarjal o tako globokih stvareh. Užival sem, zadnji dnevi potovanja so bili res oddih. K temu je najbrž prispevalo tudi morje s temperaturo, ki je omogočala udobno plavanje. 

Nazaj doma

Sedaj, ko sem že več kot teden dni nazaj v Jordaniji, še vedno ne morem iz celotnega potovanja izluščiti tistega najbolj bistvenega, za kar sem najbolj hvaležen, ali kar mi bo najbolj ostalo v spominu. Skorajda je bilo preveč enih dogodkov in razmišljanj. Pa vendar, najbolj sem hvaležen za ljudi, ki sem jih srečal, take in drugačne, ki so mi dali misliti ali pa me zgolj prijazno sprejeli. Pa zato, da sem dobil boljši vpogled v odnose med Izraelci in Palestinci. In kot sem začel ta dolg sestavek, naj ga tudi zaključim. Če Bog da, se bom vrnil v Palestino. Enkrat bi šel rad preteč Palestinski ("pravica do gibanja) maraton. Ampak pustimo to za prihodnost, sedaj je pred mano le še dober mesec moje Jordanske izkušnje. V sredo gremo na "On arrival training", v Madabo, potem bo pa že april. Se moram kar malo paziti, da me v mislih ne odnaša v Slovenijo, v vse lepo, kar me doma čaka in hkrati v vse delo, ki se ga bom doma moral lotiti. V enem mesecu se po drugi strani lahko zgodi še veliko. Obljubim, da se še oglasim! Srečno! 

Zgoraj: Spomenik bodočim žrtvam konflikta.
Spodaj (ko pogledaš skozi lino): Nočemo vas tu
(Posneto v Tel-Avivu, "spomenik" je postavila organizacija, ki povezuje starše z obeh strani, ki so v spopadih izgubili otroke)