Bravo ženske!

Pred nekaj urami sem se vrnil iz Sahaba, kjer sem doživel eno močno izkušnjo neverjetne borbe in vztrajanja, še bolj morda upanja in optimizma. Gospa Ebitsan (upam, da sem si prav zapomnil ime), begunka iz Sirije, nama je z Oano predstavila naše novo delovno mesto - hišo, kjer živijo sirske begunke s svojimi otroki. Ta zapis bo torej posvečen mojim prvim vtisom od tod. To imejte v mislih, gre za prve vtise in mogoče se bom čez mesec dni držal za glavo, ko bom ob ponovnem prebiranju ugotavljal, kako mi takrat še čisto nič ni bilo jasno.

Pa začnimo od začetka. Katie mi je pred kakšnim mesecem, ko sem bil prvič namenjen v Sahab, omenila, da jo je ena od njenih učenk spraševala, če bi bilo možno, da bi kdo od nas lahko delal tudi s sirskimi otroki, ki v Sahabu živijo z mamami. Očete so izgubili. Katie je dejala, da si gospa želi bolj, da bi hodili tja in se enkrat na teden igrali z njimi oz. izvajali kakšne aktivnosti in jih tako malo opogumili - bolj v smislu, da bi bili z nečem zaposleni, da bi se imeli lepo kot pa da bi se prav strogo učili angleščino. Sam sem takrat pokazal zanimanje, Katie je govorila še z Laumo in tako smo v februarju na urnik uvrstili še sirske otroke, midva z Oano pa sva danes skupaj odšla tja.

Na krožnem križišču v Sahabu sva poklicala Ebitsan in čez nekaj minut smo že pešačili proti hiši. Nekaj vljudnih zahval, da sva pripravljena pomagati, pa nekaj uvodnih pojasnil v smislu: otroci so res v slabem stanju, potrebujejo podporo, nimajo očetov; in smo bili tam. Pred veliko hišo, bolj blokom, na obrobju Sahaba. Po stopnicah smo se spustili v vežo, polno otroških čeveljčkov. Še sam sem se začel sezuvati, čeprav je Ebitsan hitro pripomnila da ne, da ni treba. Nato smo vstopili v prvo sobo - v njej je na majhnih zdelanih žimnicah okrog nizkih mizic sedelo kakšni petnajst deklet. Vse so bile po čelu polepljene z majhnimi zvezdicami - kot je rekla Ebitsan - nagradami za pridnost in znanje. Imele so uro arabščine. "Kje so fantje?" je učiteljico vprašala Ebitsan in ta nas je napotila v naslednjo sobo. Tam so v sobici, veliki za četrtino naše dnevne sobe sedeli fantje in se učili angleščino. Na hitro smo se predstavili drug drugemu, nato pa naju je Ebitsan odpeljala še v tretjo sobo, kjer je bilo tudi nekaj otrok. Vmes mi je, kot da bi me kaj motilo to, da so malo bolj zbasani in brez prave šolske opreme, govorila, da res nimajo dosti, pa da je težko, ampak naj bom optimističen - "You have to be optimistic." "Kako naj ne bom, če mi to rečeš ti, že ko te gledam ne morem drugače" si mislim in se res čudim njenemu žaru, s katerim naju vodi po sobah. Zadnja soba je nekoliko večja, v njej pa ni drugega kot mala pručka na njej pa projektor in prenosnik. Tudi to lahko uporabita, vse lahko počnemo - lahko plešemo, pojemo, kar koli hočeta, imamo tudi CD-je, če hočeta in materiale, liste, flomastre. Vmes se okrog nas nagnete gruča otrok. Najprej nama predstavi najstarejšega fanta (kakšnih 13 let): "On je tu najstarejši fant v hiši," pravi. "The boss!" se pohecam in ga pozdravim. Ime mu je Noor. "Očeta in dva brata so mu ubili, sedaj so tu z mamo in tretjim bratom." Zraven se pririne še ena deklica. "Her father was tortured to death, she has a lot of ... nightmares, (njenega očeta so mučili do smrti, pogosto ima nočne more)" pove Ebitsan. "Uf!" zavzdihnem a ona se samo nasmehne češ "Ya habibi, to je naša realnost." Hočem jo povprašati kako ta improvizirana "kletna" šola deluje, sploh ali vse učiteljice delajo prostovoljno ali dobijo kakšen denar. Ko ravno sprašujem o denarju, deklica z downovim sindromom pograbi moj nahrbtnik, tako da ji moram nakazati, naj mi ga vrne. Ebitsan očitno ne razume mojega vprašanja glede delovanja šole, saj z neko mešanico presenečenja in razočaranja odgovori: "Amm, yes, I can ask them if they will give you some money. (Ja, lahko vprašam, če ti lahko kaj plačajo.)" "No, no, no, not me, I was asking if YOU get some money. (Ne, ne, ne, sprašujem, če vi dobite kaj denarja.)" "Aaa, nooo, I do this for ... (Ne, to delam za ...)" in se ozre ter z roko pokaže navzgor proti nebu. "I will also do this for... (Tudi jaz bom to delal za ...)" in tudi jaz pokažem proti nebu. Ebitsan se nasmeje in reče "OK, that makes two of us! (OK, sva že dva!)"

Nato reče, da bo zbrala vse otroke v eno sobo-učilnico. Prvo uro bomo namenili spoznavanju. Res, midva z Oano se še enkrat predstaviva otrokom, otroci en za drugim zrecitirajo: I am ... - zapomnim si le kakšna tri imena (Ali, Yezan in Mohammad) - Noor za našimi hrbti na steno obesi tablo in preostanek ure je prepuščen nama z Oano. K sreči sva s seboj prinesla kartice s slikami in angleškimi imeni živali. Želiva, da bi otroci eden za drugim prihajali "pred tablo", vzeli kartico in povedali angleško ime živali. Prvih nekaj imen se to še da, nato pa se otroci gnetejo vedno bližje, vsak hoče priti takoj na vrsto, skoraj nama že vlečejo kartice iz rok. Učiteljica jih posede nazaj, na moje "sit down" ne reagirajo. "O, ko bi znal malo več arabščine!" Nato učiteljica reče, da bo šla molit. Odgovorim, da ni problema, seveda lahko. Toda sekundo za tem, ko zapusti razred, je znotraj spet nered. Najbrž je tudi njej, ko od zunaj sliši hrup, jasno, da kakim petintridesetim otrokom midva z Oano sama nisva kos. "I will pray later, (Bom šla molit kasneje.)" nama ponovno priskoči na pomoč. Z njeno pomočjo (prevajanjem, mirenjem) nekako izpeljeva zastavljene aktivnosti. Po uri mi Oana reče: "Čisto tako za drugič - tole "drug za drugim" ne bo šlo, se bova morala spomniti drugačne aktivnosti." Ja, res je, tudi sam razmišljam, da bi bile morda bolj učinkovite aktivnosti, ki bi jih vsi otroci izvajali na enkrat... Poslovimo se od otrok in Ebitsan naju pospremi proti cesti, na kateri lahko ustaviva avtobus.

Na poti nazaj se nama zahvaljuje, da sva prišla, čeprav bi po mojem morala biti bolj hvaležna midva. Videti, kako so se te mlade gospe (Ebitsan je stara 32) zavzele in organizirale, kako so kljub temu, da so same najbrž preživele marsikaj hudega, vložile svojo energijo in za otroke uredile prav prijetno domačo šolo, kjer jim lahko povrnejo nekaj tiste strukture, varnosti, udobja, občutka kontrole in vsakdanjosti, ki jih zdaj potrebujejo, je res pravi privilegij. Te ženske so učiteljice, mame, svetovalne delavke, begunke, čistilke in ravnateljice - vse v enem. Bravo ženske!