A-mman who is...: Roki na obisku

Zdaj se pa res že nekaj časa nisem oglasil. Razlog? Imel sem obisk! Za kratek teden sva se skupaj z Rokijem šla turista. Od vsega, kar sva doživela, bi rad z vami podelil le nakaj dogodkov in razmišljanj.

Mešani občutki do Petre

Obisk najbolj obiskanega turističnega kraja v Jordaniji, Petre, za seboj pušča mešane občutke. To čudo sveta res ponuja številne lepote, vendar pa so visoke cene in agresivno ponujanje vsega mogočega skoraj omajale moje navdušenje nad Jordansko gostoljubnostjo. Nek vtis o arabski kulturi sem v teh treh mesecih že dobil, in prav boleče je bilo spoznavati, da povsod ni tako kot v Ammanu ali v kampih. Da te imajo nekje lahko tudi za hodeči bankovec, in da moraš biti nesramen ali ignorantski, da te pustijo pri miru. Saj povsem razumem, Petro vsak dan obišče toliko turistov, da je vsak pač le številka in da se je treba za zaslužek boriti s konkurenco. Pa vendar, take Jordanije do sedaj nisem bil vajen.

Za primer naj služi anekdota z beduinsko mamo. Z Rokijem sva najprej obiskala Malo Petro, kanjon kakšnih 10 km stran od "prave" Petre, kjer si prav tako lahko ogledaš v skalo vsekane zgradbe, le da je vse skupaj precej manjše. V Mali Petri sva bila tisto dopoldne povsem sama. Vseeno se pozna, da februar ni turistična sezona. Sprehodila sva se mimo omenjenih zgradb in po v skalo vsekanih stopnicah prišla do ozkega kanjona, kjer je ob nekaj prodajnih eksponatih na eni in ognju na drugi strani sedela starejša gospa. Povabila naju je, naj se ustaviva na čaju. Obljubila sva ji, da se sprehodiva samo do konca soteske, pogledava razgled in se potem ustaviva. In res, nazaj grede sva se skupaj z njo vsedla k ognju. Ona nama je ponudila čaj, midva pa njej jabolko. Nato sva midva potegnila na plano salamo in sir, ona pa kruh in skupaj smo jedli. Pomislil sem: "O kako lepo, izgleda si sedaj, ko ni sezone, gospa lahko vzame več časa za ljudi. Takole skupaj jesti, si deliti hrano, je res lepo." Ko smo pojedli, kar smo mislili, nama je začela ponujati svojo robo. Kljub vztrajanju, naj kaj kupiva, se nisva odločila za nič, tako da sem gospo le hotel vprašati, če sva ji kaj dolžna za čaj. "For tee and everything: 5 JD (5x več kot je normalna cena za dva čaja)." "Whaaaaaat, I don't give you 5, take 3," sem dejal in po mojem je nisem niti pogledal ko sem ji porinil tiste 3 JD-je, se obrnil in kar se da hitro odšel.

Podobno "nategnjenega" sem se počutil tudi, ko so naju zvlekli na konje. Jahanje do vhoda v Petro je namreč "vključeno v ceno," kot so nama povedali in kot dejansko piše na vstopnici v Petro. Vendar pa beduinski mladeniči pričakujeje "just a normal tip" (samo običajno napitnino). Po njihovo je to 15 JD (18 €). Po moje je bilo še 5 JD, kolikor sem jim kar prehitro dal, velik nateg. Od teh dveh dogodkov naprej sem postal živčen ob vsakem kočijažu, jahalcu osla ali kamele, prodajalcu zapestnic ali razglednic ali gostincu, ki mi je kar koli ponudil. Teh pa ni bilo konca. "You wan't to ride a donkey?" "No, thank you." To rečem enemu, pa drugemu, pa tretjemu, pa Marija, a me mora še peti trikrat vprašati isto, če vidi, da kot stara plata ponavljam "La šukran! (Ne hvala)" že deset minut. Ali misli, da je njegov osel toliko lepši, da se bom na enkrat kar premislil, ali kaj? Pa vem, tukaj ne gre kriviti njih, da bi bilo oni krivi za mojo slabo voljo in živčnost. Zavedam se, da je to pač njihovo delo in najbrž kljub vsej množici turistov nekega bajnega dobička nimajo. Ta jeza je izvirala iz mene, ker po treh mesecih prostovoljstva in spoznavanja arabske kulture kot izjemno gostoljubne nisem mogel sprejeti, da sem tu samo eden od množice turistov. Ne, jaz poznam Jordanijo in jo imam rad, znam celo nekaj malega arabščine, živim z vami in nisem tu poln denarja prišel z avtobusom direktno iz razkošnega hotela, ampak me je že pri 55 JD-jih, ki sem jih odštel za vstopnino precej zabolelo (gorenjska duša pač). Tako da sva z Rokijem po hitrem postopku zavila v hribe, stran od množice trgovcev in turistov, ter večji del dneva prebila tam. Razgled na Petro od zgoraj je bil čudovit. Podobno sva storila tudi drugi dan. Tako so mi kot lepe izkušnje Petre v spominu ostali predvsem vrhovi okoliških hribov in razgledi z le-teh. To pa je bilo čudovito!

Mesto, kjer je bil Jezus krščen pušča razmislek

Dan po vrnitvi iz Petre naju je pot vodila ob reko Jordan, kjer je Janez krščeval. Tudi to je poseben turistični ogled. Reka Jordan namreč ločuje Jordanijo od Palestine/Izraela, tako da se na tem območju ne moreš prosto gibati. Ogledi so tako omejeni na 45 minutni sprehod. Avtobus te pobere pred centrom za obiskovalce in odpelje do mrtvega rokava reke Jordan. Od tam te vodič po skrbno urejeni potki, ki ima ves čas tudi "senčno strehico" vodi do dveh najpomembnejših točk: mesta, kjer je najbolj verjetno, da je bil Jezus krščen (res, vodič je navedel kar nekaj dokazov za verodostojnost tega mesta) in mesta, kjer sedaj teče le še kakšnih pet metrov široka reka Jordan. Ob tem slišiš vse najbolj bistvene informacije, si ogledaš cerkvico, se poslikaš in že si pred trgovinico, kjer imaš deset minut časa, da kaj kupiš. To je vse. No, mogoče lahko vse skupaj doživiš veliko bolj globoko, ampak jaz nisem.

Mesto Jezusovega krsta

Pogled na drugo stran Jordana

Vožnja z avtobuskom je kot kaže pomemben kraj za razmislek. Na poti nazaj do centra za obiskovalce sem premišljeval, kako malo se me dotaknejo neke kulturne znamenitosti. V Petri sem najbolj užival v miru na vrhovih okoliških vzpetin, tu pa bi tudi lahko rekel, da se mi zdi najbolj dragoceno to, da sem videl, v kakšni pokrajini se je odvijal Jezusov krst, kje se je pravzaprav dogajalo, zdaj ali je bilo to prav na tisti točki ali 100 m stran se mi res ni zdelo bistveno. In ko se spominjam, kdaj sem v preteklosti preživel svoje najlepše trenutke na potovanjih oz. v tujini, prva mesta zagotovo ne zasedajo neke znamenitosti. Bolj visoko kotirajo srečanja, uvidi, duhovne izkušnje, neverjetno gostoljubje in podobno. Šele za tem pride Machu Piccu, ki je res veličasten. Kje pa so vse tiste zgradbe, trgi, muzeji in cerkvice, ki sem si jih že ogledal. Večine se niti ne spomnim. Ne rečem, da bi moral tako potovati vsak. Upam pa, da pri mojem naslednjem potovanju prioriteta ne bodo ogledi, ampak tisto, kar ostane še kje globlje kot na "fotografskem papirju". Je pa res, imam vam kaj pokazati :)

Pršu je oblak in ga kipnu ene 20 cm

Naslednji dan sva z Rokijem preživela v Ammanu. Kam drugam tako ni bilo za iti, ker je ves dan včasih bolj, včasih manj deževalo. Sprehodila sva se skozi center mesta, šla na pijačo in obiskala Estonca. Že ko sva bila še pri njima, se je dež začel mešati s snegom, tako da se nisva ravno obotavljala, ampak v upanju, da dobiva taksi po normalni ceni kar hitro krenila proti domu. Naslednje jutro naju je zunaj pričakalo kakšnih 15-20 cm snega. Zjutraj je bil še skoraj povsem nedotaknjen, razen enega avta, se še nihče ni spravil na ulico. Dan sva prebila v družbi mladih iz bližnje grkokatoliške župnije (na šiši v toplem cafeju). Zvečer je Roki že pred deseto odšel na letališče, da bi ujel katerega od večernih avtobusov, saj ponoči ni ravno gotovo, da se v takih razmerah da priti do tja. Tako je odšel moj prvi obiskovalec. V teh nekaj dnevih je videl najpomembnejšo znamenitost Jordanije, obiskal mesto krščevanja, poskusil vse mogoče jordanske specialitete, spoznal svoje kolege iz grkokatoliških vrst in nenazadnje tudi pridobil možnost, da oceni, koliko od tega, kar pišem tu na blog je dejansko res :) No danes pa imamo že spet sonce, sneg se pospešeno tali, tako da bomo jutri verjetno že delali.

Srečno!