Mrtvo morje, življenje v nas

Ta krajša objava bo bolj poročilo o tem, kaj se mi je dogajalo odkar sem se zadnjič javil tu na blogu. Na zalogi imam še nekaj več o mojem delu v begunskih vaseh, ampak za to si nameravam vzeti malo več časa, upam da jutri. Za danes pa tole:

Nam tuj pogled na to, kaj pomeni spodobna kopalna oprava.

Prejšnji petek smo jo mahnili do mrtvega morja, ki je samo kakšno uro od tod. Plaža sicer ni bila ravno to, kar sem pričakoval, precej je bila namreč zasvinjana, poleg tega pa smo si jo delili še z roji sitnih muh. Precej drugače kot bi si predstavljal po sliki iz kakšnega turističnega vodiča. No, je pa res, da smo si izbrali poceni javno plažo. Vstopnina tu je znašala "samo" skoraj 14 €. Za lepo hotelsko plažo z bazenom bi jih najbrž odšteli najmanj 40. Vseeno pa je bilo "lebdenje" v Mrtvem morju pravo doživetje. Voda je res zanimivo gosta, kot bi bila olje. Tak je tudi občutek, ko si z njo "naoljen". Ko želiš zaplavati na trebuhu, ti noge kar odnese navzgor in komaj jih spraviš pod vodo, da ti lahko služijo za plavanje. Res, poseben občutek, ki ga prej nisem doživel. Izlet do Mrtvega morja je še popestrilo naše spoznavanje zanimivega gospoda, našega sopotnika na avtobusu. Na obalo je prišel s svojo kitaro, in ko smo čakali avtobus za nazaj, je sedel z nami na zidku in igral. Prijateljica iz Avstrije mu je rekla, naj zaigra kakšno, ki jo znamo, da bomo lahko peli zraven in predlagala Country road. Ko sem to pel sem se počutil kot na kakšni srednješolski ekskurziji, kjer na poti domov pojemo Sivo pot, skratka domače. Gospoda smo tudi vprašali, če je glasbenik in povedal je, da je in da sicer živi v Berlinu, sedaj pa v Ammanu skupaj z lokalnimi umetniki pripravlja glasbeni projekt. Povabil nas je, naj pridemo naslednji dan poslušat njihovo odprto vajo. Res smo izkoristili priložnost za večer ob živi glasbi. Sam sem zelo užival. Pesem, ki so jo vadili tisto uro, ko smo bili tam, je bila neka stara arabska pesem (mislim da iz 70-tih), ki pa so jo igrali z bobni vseh sort, klasično kitaro, električno kitaro in nekim njihovim tradicionalnim brenkalom, katerega ime sem pozabil. Bili so mojstri, tako da jih je bilo užitek poslušati. Če kdo od vas rad odkriva orientalske melodije, naj si le posluša pesem, ki so jo vadili: Šiki šiki baba.

Tako je hitro minil vikend, potem pa je bilo vendarle treba kaj tudi narediti. V nedeljo, ponedeljek in torek naj bi šli vsak dan v begunske vasi. V ponedeljek se je izkazalo, da imava sedaj z Gregorjem kar dve skupini fantov, ki se želijo učiti angleščine, čeprav nama tega ni nihče povedal. Tako sva z eno skupino na hitro nekaj "zimprovizirala". Prav tako nam do zadnjega nihče ni povedal, da fantov za ponedeljkovo športno skupino ne bo. To smo izvedeli, ko smo bili že na avtobusni postaji, tako da sva se z Gregorjem odločila, da si greva namesto ure športa pogledat slavne ruševine iz rimskih časov, ki ležijo čisto blizu vasi Gaza. Ta dan sem si rekel, da imam do konca meseca dovolj turističnih ogledov. Po pravici povedano so me še najbolj navdušili gekoni (upam da sem prav identificiral te plazilce), ki so se sončili na ruševinah cerkvice sv. Kozma in Damjana.

O torkovem delu v vasi Souf bom podrobneje poročal kasneje, danes bi mogoče omenil zgolj večer. V stanovanju te dni z nami živi tudi mama cimra Belala. Gospa je ravno včeraj dopolnila 56 let, tako da smo zvečer malo popraznovali. Sin se je zelo potrudil in ji pripravil prijetno zabavo, kupil torto, povabil prijatelje, mene pa zaposlil za snemalca. Gospa in Belal sta malo pripovedovala (in malo tarnala) o življenju v Savdski Arabiji, kjer sedaj živi njihova družina. Kot Palestince jih imajo baje mnogi za manjvredne. Žurka se je zaključila okrog devetih.

In že je prišla sreda, z njo pa malo učenja arabščine, malo teka po okolici, obisk ogromnega sijočega šoping centra in pisanje tega zapisa. Nisem vedel, da se je ta teden toliko dogajalo. Pa še o posebnem dnevu v Souf campu vam moram povedati... Jutri.