Kaj ostane?

Ko sem šel zadnjič, po dolgem času teč, me je med tekom nenadoma prešinilo: "Saj res, to sem jaz, rad se ukvarjam s športom." In ker je tek tudi dobra priložnost za premišljevanje, so se moje misli kar same razvijale naprej. "Kaj pravzaprav ostane, ko takole zamenjaš okolje in se znajdeš v povsem drugačnem svetu z drugimi možnostmi in priložnostmi, obkrožen z drugimi ljudmi in zaposlen z drugačnimi dejavnostmi? Zanimivo, ampak pridejo trenutki, ko moram samega sebe opomniti, kdo sploh sem, oz. kdo sem mislil da sem, preden sem prišel v Jordanijo. Še dobro, da obstajajo še globlje stvari v življenju kot samo interesi in dejavnosti, ker sicer bi se po dveh mesecih lahko že imel za popolnoma drugega človeka. Še nedolgo nazaj bi o sebi povedal, da sem študent, fant, ki se rad malo razmiga bodisi s tekom bodisi v bazenu ali v hribih, da me zanima tudi mednarodno prostovoljstvo, uživam pa ob prijetnih večerih s cimri in prijatelji pri nas v stanovanju, na čaju, še posebej če še kaj zapojemo. Torej šport, glasba, prijatelji, vera ...  Kaj pa sedaj? Sedaj, ko na vsak višji hrib v bližini vodi asfaltna prometna cesta, ko karta za bazen stane več kot 10 € za obisk, ko v moji družbi nihče ne igra kitare, pojemo pa samo Vse najboljše, ko večino časa porabim za poučevanje angleščine, pripravo nanj in čakanje na avtobusih. Ja, za pol leta sem se pač usmeril zgolj v eno od področij, tj. mednarodno prostovoljstvo, marsikaj drugega pa je ob tem odpadlo. In po svoje je zanimivo videti, koliko stvari, ki jih imam zelo za svoje, je zelo površinskih. Ali pa bolje tako, so deli mene, ki segajo globoko, ampak se bolj na površini lahko kaj hitro okrušijo. Primer: še vedno imam rad glasbo, ampak tukaj pač za prepevanje s prijatelji ni kaj dosti možnosti, si pa zato še vedno z veseljem zavrtim kakšno meni ljubo pesem in tako prebudim ta del sebe."

"Prav zanimiv uvid," si mislim sedaj, ko sem doma in delim svoja razglabljanja z vami. Je pa še nekaj, kar mi je ta izkušnja dala. Včeraj sem poslušal TED talk v katerem Melissa Fleming, zaposlena pri UNHCR prebere pesem, ki ji jo je poslal fant po imenu Hani, sirski begunec v Libanonu. V njej med drugim zapiše "I miss myself" Če že jaz razmišljam o tem, kako se moram včasih opomniti, kdo sploh sem ... Verjamem, da se pogreša.

TED talk:
https://www.ted.com/talks/melissa_fleming_let_s_help_refugees_thrive_not_just_survive?utm_source=yearinideas.ted.com&utm_medium=microsite&utm_campaign=yearinideas-2014#t-588104

Hanijeva pesem:
I miss
myself,
my friends,
times of reading novels or writing poems,
birds and tee in the morning.
My room, my books, myself,
and everything that was making me smile.
Oh, oh, I had so many dreams that were about to be realized.