... beguncih
V soboto zvečer sem si ogledal še en film na temo Sirije. Tokrat precej manj krvav in brezizhoden, pa vendar globok in sporočilen, predvsem pa bližje nam Evropejcem. Dokumentarec z naslovom On the bride's side (Io sto con la sposa) je nastal v Italijansko - Arabski navezi, govori pa o beguncih iz Sirije, ki prek Italije skušajo doseči bolj severne dežele (v tem filmu Švedsko). Mojstrstvo tega filma pa je, da predstavi tako globoke osebne zgodbe manjše skupine beguncev kot tudi tragično situacijo Sirskih beguncev na splošno. In vse to zelo osebno, mestoma humorno in tako spontano, domače, kot bi bili ti begunci tvoji prijatelji, s katerimi delaš eno prepovedano stvar in se po svoje bojiš, da te ne bodo dobili, po drugi strani pa si vznemirjen, ker si vendarle v dobri družbi in če enega dobijo, bodo pač vsi skupaj v godlji. Kako jim je v filmu to uspelo? Režiser in ekipa so se odločili, da sami prepeljejo skupino šestih beguncev iz Italije do Malmöja na Švedskem. In seveda Italjani ne bi bili Italjani (da uvedemo malo stereotipov), če ne bi zadeve še dodatno zasolili s tem, da so si za krinko izbrali poročni "konvoj", češ, "Kdo pa bi na cesti ustavil ženina in nevesto ter svate." Sredi Nemčije ali danske, nabasane v avtomobile z Italjansko registracijo? No, meni bi se to zdelo še bolj sumljivo, ampak izgleda, da je bil plan dober, ker na koncu filma vsi uspešno prispejo na Švedsko. Vmes pa smo priča tako njihovim smešnim trenutkom kot tudi globokim osebnim izpovedim o tem, kaj so doživeli, da so sploh prišli do Italije, kakšne so njihove želje, kako so živeli prej, kaj pogrešajo ... In s tem se gledalcu zelo približajo.
Vsaj sam lahko rečem, da je ta film še bolj spremenil moj pogled na to, kdo sploh so begunci. To zagotovo niso samo ubogi razcapani otroci, ki bosi tekajo med šotori ogromnega taborišča in njihove v rute ovite mame, ki v kamero tarnajo, koga vse so jim doma pobili. Pa tudi ne samo neizobraženi, izgubljeni posamezniki, ki iščejo svoj kruh v tujini. Ne, to so tudi izobraženci, zdravniki, študentje, umetniki, mladostniki, športniki in drugi, ki pač nimajo izbire, da bi ostali doma. In večina, kakih 80 % jih ne prebeži čez mejo ilegalno. Kot begunci potem ostajajo v tuji državi, ker vize ali državljanstva za toliko časa ne bi dobili. Imajo skratka samo dve izbiri: ali ostanejo v taborišču, dajo vse svoje ambicije, svoje znanje, svoje interese, skratka to kar so in kar želijo postati, malo na stran in odvisni od pomoči čakajo, da se bo kaj spremenilo (v Siriiji!? Koliko časa še?) ali pa se nekje na obali sredozemskega morja zbašejo v čolnič in se podajo nekam v Evropo, kjer verjamejo, da bodo lahko naprej gradili svojo življenjsko pot. Če pogledam čisto racionalno, bi sam gotovo raje izbral drugo varianto. Možnost, da bi nekje v Jordaniji ali Libanonu ali Turčiji dobili stanovanje in službo, da bi si lahko ustvaril neko spodobno življenje je po mojem zelo majhna. Aja, mogoče sem pozabil omeniti dejstvo, da je do danes registriranih že več kot 3 000 000 sirskih beguncev. Od tega jih je v Libanonu in Turčiji povsod po več kot 1 000 000, v Jordaniji pa več kot 600 000. Kje boš potem tu dobil službo.
No, da se vrnem nazaj na film. Film se sicer s srečnim prihodom na Švedsko zaključi, ampak sledijo napisi v kateirh izvemo, da je to šele začetek poti. Nekateri od skupine se morajo vrniti v Italijo, drugi res dobijo status begunca, skratka poti se razhajajo in pademo nazaj v (krutejšo) realnost. Ampak kar je bilo še posej dragoceno je bila prisotnost nekaterih članov ekipe na projekciji. In Italijanskega ambasadorja. Eno prvih vprašanj iz publike je bilo, če jih ni nič strah kazati dokaze o tem, kako so pravzaprav kršili zakon in pomagali beguncem, jih pravzaprav transportirali v drugo državo. No, to je že drugo izhodišče za razmislek, o tem kaj je legalno in kaj je legitimno, kdaj je prav, da kršimo zakon. Evropa se namreč s svojim sprejemanjem beguncev ne more ravno pohvaliti. Ko sem malo brskal po spletu sem naletel na podatke, da smo sprejeli le okrog 12 000 beguncev. Ne vem točno, kako poteka ta politika, ampak kakorkoli že, smo daaaaaleč za npr. Libanonom in Jordanijo, ki tudi nista neki ogramni državi, da bi lahko sprejemali na stotisoče beguncev. In tako ni čudno, da se v očeh publike ekipa dokumentarca On the bride's side zdi ekipa junakov. In kot pravi eden izmed njih: "Izgleda, da ljudje sprejemajo naše dejanje, glede na to, da nas je na projekcijo v Ammanu povabilo Italjansko veleposlaništvo."
Ni komentarjev:
Objavite komentar