Prilagajanje ali širši pogled na to, kar sem napisal včeraj

Ugotavljam, da se malo težje prilagajam na razmere tu, kot pa se mi je zdelo še včeraj. Npr. še vedno sem zelo obremenjen s časom. Čeprav vem, da bo avtobus odpeljal šele med pol deveto in deveto, sem zjutraj kar živčen, ker smo načeloma zmenjeni, da se na postaji dobivamo ob osmih (in potem vsaj pol ure čakamo na avtobusu, da se napolni). Pa ko pridemo v pisarno v vasi, se mi vedno mudi v učilnico, težko tam sedim in pijem čaj, ki ga vedno postrežejo, čeprav vem, da pri njih pač tako gre. Otroci pač malo čakajo, pa še vedno jih pride kakšna tretjina kasneje kot midva z Gregorjem. Potem se pa v sebi jezim nanj, ker on pač ne hiti in se lepo počasi obrača. Prav tako se jezim na cimra Belala, ker naj bi jutri dobili še dva nova cimra (kot že rečeno dva Estonca, druga dva cimra, ki sta sedaj v stanovanju, pa naj bi šla ven, a je očitno, da sama nista pričakovala, da se bodo tako hitro našli novi cimri, in da jutri nikakor ne nameravata oditi). Belal pravi, "don't worry," mene pa zanima, kakšen je sedaj načrt, kaj bomo naredili, kam bomo dali koga itd. Čeprav vem, da tako pač tu je. Tudi ko sva prišla midva z Gregorjem, so cimri najprej imeli posvet, kdo se bo sedaj izselil iz ene sobe k drugemu, da bo ena soba prosta za naju. Baje so mislili, da sploh ne bova prišla, ker so se nekaj čudno dogovorili s koordinatorko. Ravno sprejeta se takrat res nisva počutila in nekako nočem, da bi se to zgodilo tudi Estoncema, ampak kot kaže bosta tudi onadva na ta način začela spoznavati arabsko kulturo, kjer hitre spremembe zagotovo niso priljubljena zadeva. To so nama povedali oni sami tisti, prvi dan ko sva prišla in kaže, da je res tako. Poleg tega bi jaz hotel, da če se kaj pokvari je to naslednji dan zrihtano in da če nekdo obljubi, da mi bo nesel popravit telefon to stori v enem tednu ali pa mi ga vrne in reče "Oprosti, nimam časa, nesi ga sam popravit," ne pa da ga ima 3 tedne doma in ves čas obljublja, da bo že on zrihtal. Ampak tako tukaj je in gotovo ima to tudi svoje pozitivne plati, samo biti moram odprt, da jih vidim. Podobno je bilo s hrano. Nekaj časa me je strašno jezilo, da so vsi po vrsti brez vprašanja jedli stvari, ki sem si jih jaz sam kupil. In to kljub temu, da mi je načeloma ideja deljenja zelo blizu. Potem pa sem nekajkrat malo šel čez sebe in si tudi sam postregel z njihovo hrano. Zdaj ko grem v trgovino, vedno pomislim tudi na druge, npr. tako, da namesto dveh jogurtov kupim štiri in pričakujem, da dva podarim. No ja, nikakor pa nisem popoln, čokoladice imam še vedno v svoji omari :D