Ravnokar sem se vrnil z ogleda najbolj groznega filma, kar sem jih videl v življenju. Zakaj? Ker to ni bil film, ampak resničnost. Prav tako se mi zdi, da si še nikoli v življenju nisem tako od blizu ogledal vojnih grozot kot smo jim priča v tem filmu. Na Imdb najdemo kratek opis dokumentarca, ki sporoča naslednje: "Vpogled za barikade obleganega mesta Homs, kjer se 19-letni Basset in njegovi tovariši iz skupine upornikov rušijo kot zgradbe okoli njih." In to je natanko to, kar lahko vidimo. Gledalec filma je postavljen v skupino upornikov in z njimi preživi 90 minut. Opazuje, kako mladostna navdušenost nad spremembami in svobodo ter navijaško protestiranje pod dimom in streli postopoma prerašča v oborožen spopad. Opazuje, kako mesto postopoma postaja kup ruševin, kjer se je mogoče gibati le še skozi opustošena stanovanja s prebitimi stenami, katerih luknje služijo bodisi kot prehodi bodisi kot strelne line. Opazuje, kako upornike enega za drugim tovorijo na kavče, ki služijo kot bolniška in operacijska miza hkrati. Opazuje, kako je videti v resnici, ko nekoga pokosi strel. V filmih ljudje umirajo drugače. Po svoje ne vem, zakaj sem sploh šel gledat ta film. In kaj naj si mislim? Je vredno uro in pol gledati tako žalost. In kaj mi preostane, ko sedaj sedim na postelji in se spravljam spat? Tolikokrat kot so v tem filmu omenili Boga, ga po mojem ne omenimo pri velikonočni vigiliji...
Ni komentarjev:
Objavite komentar